Če ste drugo besedo prebrali narobe, nehajte brat dalje. Priporočljivo.
Če želite imet dovolj kredita, je včasih nujno potrebno kaj “stisnit” na debet.
Če želite, da bi bila vaša bilanca uspeha na koncu uspešna, potem se morate zavedati, da morate zanjo imeti več kot samo denar, obljube in pravo ekipo, ki jo upravlja.
Morate imeti pogum.
In morate imeti pokončno držo, ko vse ne laufa, kot je treba. Marsikaj morate dol požret. Marsikdaj ni lahko, samo se človek zaveda, da včasih moraš zgubit par bit bitk, da se znova naučiš zmagovat. In da je lahko pol njegova vojna.
V Kranju temperatura ni kaj pretirano pretiravala, smo pa videli eno fajno tekmo, s katere smo tri pike odnesli, po Aleksovi, Lukejevi in Jasminovi uslugi še tri gole.
Treba pa je priznat, da to je bilo eno veliko garanje, ko je bilo treba te stene predret, zmanjšat to padavico, ki se v eno ponavlja pri zmeraj določenem osebku.
Treba se je bilo seveda še enkrat znova borit s pretirano hudo prevelikim razumevanjem, da je nogomet moška igra. Pa seveda…dosti pove, da pri vsem kar smo doživeli, ni padel na tekmi niti eden rumen karton.
Še dobro da sem pri 1-1 razumela jaz čisto drugače, kot se je v resnici slišalo. Kaj rečt. Zdaj ko vem resnico, mi je jasno zakaj so ene stvari na takem mestu, kot so.
Kar se je pokazalo tudi po koncu tekme.
Vijol’čni fantje so v rahlem dežju prihajali nasmejali, veseli in res polni novega elana. Trenerjev pogled je povedal vse, kot tudi od našega bojevnika, ki je zdaj član domačinov. Njegovo bolečino v nogah je bilo res težko gledat, saj mu želimo res samo zdravja in polno uspeha na igrišču, kamor tudi spada.
A to še ni bilo vse. Ker po tekmi pač nikjer ni nobenega varnostnika ali policaja (ki pred tekmo res temeljito pregleda vse kar imaš v torbi), se je lahko zgodilo, da so pač nekateri obrazi prišli k dejanjem.
Pa ne samo njihovim igralcem, ampak niso znali bit tiho niti pred našim igralcem, ki je bil v objemu svoje družine. Kako se je scenarij dokončno končal, žal ne vem.
Zdi se mi pa res grdo in čisto nepotrebno, da se po porazu proti Mariboru nekdo spravi na te mlade igralce, na koncu koncev tudi na njihovega kapetana, čeprav smo celo tekmo poslušali petje o zvestobi pa obljubah o večnosti.
Razumem da je hmelj prijel, vseeno pa si čisto vsak igralec čisto vsakega kluba na svetu zasluži spoštovanje, dostojanstvo in prijaznost. Ne glede na to kako ima kdaj slab dan, kako zanič je in kako grd karakter mogoče nosi v sebi.
Preprosto se mi zdi grdo, da ne moremo po tekmah več normalno debatirat, ker se vsake toliko najde neki zdrahar, ki mu nekaj ne paše. No, za razliko od številnih internetnih hejterjev, so ti prišli zadeve povedat kar v obraz.
Ne ravno na primeren način, a ti zagotovo po Facebooku ne bodo pisali kak slabe igralce imajo.
Drugače pa še ena od nizov zmag, ko ploskamo ekipi za prigarano zmago, kjer je večino tribune tak bilo vijol’čne. Pa tudi gospod na moji desni se je na koncu izkazal za izjemnega človeka s čudovito zgodbo. Škoda, da sva začela debatirat šele ob koncu tekme.
Ne gre pozabit še psa nogometaša, ki je pridno spremljal tekmo na tribuni. Vse je za nekaj prvič, to je bilo za mene prvič. Psa na tribunah prve lige še nisem imela čast videti. Posrečeno in zelo srečno bitje.
Kaj rečt kot le še hvala moja zlata dva sopotnika, ki sta se basala s štrudlom (in jima to iz srca privoščim), za krasen čas, ogromno smeha do solz in iskrenih analiz. Nismo odkrili ravno Amerike, smo pa bližje parim resnicam.
Hvala še mojima zlatima bojevnikoma za edinstveno fotografijo, ki je pa v naši devetletni skupni karieri še nisem uspela dobiti. Merti, čim prej se pozdravi in vrni na zelenice, kjer ti je mesto in kjer te ekipa še kako zelo potrebuje.
Gostiteljem hvala, bojevnikom pa le še…v sredo meljemo dalje.
Prihaja Rudar. Pogumno, z ogromno debeta…naprej.
Rada vas ima.
Ona, ki ve kaj je razred 4 v računovodstvu. (Veste vi?)
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić