Včerajšnje vreme ni obetalo. Napoved za danes še manj.
Že par dni gledam te vremenske napovedi za tekmo, pa za sredo in dejansko ne štima nič kaj preberem ali najdem.
Ker sva danes obljubila, da se pred tekmo oglasiva na enem čudovitem kosilu, sva vedela da naju pri tem vreme ne bo ustavilo.
Še pred tem so me peljali v eno čudovito gostilno ob cesti ob glavni cesti v Litiji in mi pokazali dres…Gregorjev dres ni edina izjemna stvar, ki jo imajo. Našli boste tudi Dončiča, pa Rogliča…samo jaz sem se zakadila do tega dresa in seveda vedela, da bom ta ponos krajanov delila z vami. Tudi jaz sem ponosna, da tako krasen dres krasi tako krasno mesto.
Pa smo šli…v Kranj. Bolj pozno kot ponavadi in pristali…v kaosu. Malo smo šli okoli in prišla sem na tribunu, pa ugotovila, da za kaos ni kriva zelenica, ampak bazeni zraven.
Tako smo našli krasno mesto, med krasnimi ljudmi, tekma pa je bila tako ali tako že hitro odločena.
Čeprav smo vedeli, da je Triglav izjemno neugoden nasprotnik, se je na koncu končalo tako kot se je pred tem v tej sezoni že trikrat.
Pa tisti karton domačinov in pol poškodba Denisa res ni bila potrebna. Res ni bila. Razumem da se hočete it fuzbal, eno pa je bit »packa« na takšen način. Zato upam, da se bo Denis vrnil čim prej še boljši in predvsem brez strahu, da ga bo nekdo pohodil par minut po vstopu na igrišče. Po poškodbi.
Luka dvakrat, Jan, Dino z mojstrovino ter Blaž, ki je malo poletel, so odločili današnje tekmo.
Domačini so zadeli častni gol in se gola resnično in srčno veselili.
Izjemna pohvala gre še domačim navijačem za parolo namenjeno Roku. Vesel bi je bil in hvala vam za to.
Tekma je bila drugače mirna, dosti smeha polna in predvsem zanimiva za vse nas, navijače.
Po tekmi tudi tokrat nismo imeli pretiranih težav. Njihovi navijači so prijazni, uživajo v nogometnem dnevu in se zabavajo tudi po takšni tekmi.
Nekaj malega je padlo dežja, o neurju in groznih napovedanih padavinah pa na srečo ni bilo ne duha ne sluha.
Počakali smo še nogometaše, tudi mi mali smo ujeli pogled velikih (hvala ti veliki nogometni mož za vse tvoje vedno prijazne besede; izjemen si).
Poslovila sva se od izjemno izjemne družine in počasi odšla na avtocesto polno avtodomov, kombijev in voznikov, ki se niso naučili vozit po avtocesti. Je pa taki luksuz, ko ni šlepkejev. Človek kar diha normalno. 🙂
Preden končam le še zadnje blogovsko vabilo…to sredo, ki prihaja. To sredo, ki bo krvodajalska sreda. Vijol’čna kri za vse ljudi. Med 8.00 in 14.00 pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt darujemo kri. Pridite, prinesite osebni dokument, sonce, bodite zdravi, prej kaj nemastnega pojejte, ne bodite friško tetovirani (ker boste zavrnjeni), bodite dobre volje, če vas je strah bomo pomagali tudi s tem. Skratka…veselim se vašega obiska, veselim se vaših novih zgodb, veselim se vaših stisk rok, objemov, selfijev, ki jih boste naredili z mano ali prijatelji…zato pridite. Naredimo eno izjemno gesto za ljudi, ki nas rabijo. Ker mogoče bomo kdaj ti ljudje mi. In naša naloga je, da dokler smo zdravi darujemo.
Hvala vsem, ki boste prišli, ste že prišli in bo to za vas v sredo prvič. Še zmeraj sem vam na voljo za vprašanja, ki jih bom odgovorila s pomočjo prijaznega osebje iz Centra za transfuzijsko medicino Maribor.
Veselim se srede, ko bo vijol’čna družina še enkrat znova stopila skupaj. Če sem v kaj, sem v to, prepričana.
Rada vas ima.
Navihana, seveda polna upanja in energije za sredo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić