Lahko bi jih bilo tudi več. Golov v mreži vrtnic na čudovit sončni popoldan v Domu prvakov. Bil je to dan, ko je spet tak šajnalo, da ti nič ni bilo jasno, ko so ludi gledali kot da so malo blentavi, ko smo se tam v eni 60. minuti končno pogledali brez da bi na svojo glavo in oke tiščali vse kar imamo v torbi.
Bila je to še ena tekma, kjer gospod za mano pozablja da na svetu ni sam in da eno je navijat, eno pa je v par tonih previsoko preklinjat vse po spisku. Po možnosti pri vodstvu tri nič. Ne moreš človeku nič dopovedat. In na koncu več ni niti smešno. Ker eno je bil tak navijač, eno pa je bit na tribuni tak navijač.
Drugače smo se imeli res krasno z najboljšo čokolado v mestu, z vsemi sladkimi stvarmi, ki jih lahko kupite v bajti, kajti na obisk je prišla Lidijina na družina, ki je pokazala kaj pomeni, ko gre družina na tekmo.
Mislim da so mi pokazali večino kino prehrane, hkrati pa so po mojem zapravili za prigrizke več kot za vstopnice. Izjemno pri tem je to, da so pri tem vstopnice tudi kupili. Na primeru te izjemne družine se vidi kako so družine pomembne za naše tekme. Kako uživajo na tekmi in kako pomembno je za njih, da imamo za družine vse kar je možno.
Ko je Julija napovedala da bo dal gol Tavares in da bomo zmagali pet nič, ji verjetno res nihče ni verjel.
Pa smo začeli. Verjetno tudi Tadeju nič ni bilo jasno, ko je v eno dobival smse in gole, ki so padali.
Polčas tekme smo dočakali z goli Jana, Lukeja in Saše. Drugi polčas sta dva dodala še rezervista Dare in Marcos.
Gorica je bila praktično celo tekmo nemočna in na koncu se je končalo tako kot se je. Verjetno so nekateri pričakovali, da bo Maribor po četrtkovi naporni tekmi padel, a se je zgodilo ravno nasprotno.
Fantje so odigrali dobro in kvalitetno tekmo, na kateri so spet izstopali nekateri posamezniki.
Po tekmi so punce rekle, da bi se slikale in zbirale podpise.
Pa smo čakale. Pri tisti ograji, ki ima zdaj črno plahto z grbom gor in za katero je praktično vse prepovedano vezano na navijače. Vseeno je mladim, ki so želeli podpise in fotografije, priti do svojih idolov, ki jih ni zavrnil nihče. Prišel je tudi g. Zahovič, ki je z veseljem delil nasmehe in podpise po tej krasni tekmi.
A ker najboljši zmeraj pridejo ob koncu, smo dočakali tudi Rulota, ki smo se ga res iz globin srca razveselili. In ja, da ne boste pozabili kdo je slavljenec prvega v mesecu septembru. 😉
Potem pa je prišel še Handa in veselje je bilo več kot popolno.
Bila je to še ena tekma prečudovitih obrazov, starih prijateljev, ljudi, katerih objemi so balzam za to čudovito vijol’čno dušo.
To je bil še en večer prijateljev, ki so se nekoč našli pri tisti sivi ograji, ugotovili da spadajo skupaj in štiri leta in pol kasneje še vedno ne morejo brez ljubezni eden do drugega.
Danes so mi ti mladi, ki so se slikali tudi s sodnikom, dokazali, da ne gledajo kdo si, kaj si, samo da si izven igrišča dober človek. Ko je gospod Skomina sprejel da se lahko vsi slikajo z njim, ki so želeli, je pokazal, da niso na poti nobeni reditelji, mi pa smo pokazali, da so tudi na koncu dneva navijači s srcem in da ne bomo nobenemu sodniku v življenju želeli nič slabega, ne glede na to da kdaj na tekmi ali po njej ponorimo. Še enkrat znova smo pokazali da ne glede na vse spoštujemo njihovo delo, a da o njihovih sojenjih vedno ne delimo istega mnenja.
Po tej tekmi se je videlo, da če je Maribor pravi, da mu ne more nobenih šest sodnikov ali kakšne farse v obliki penalov, ki jih ni.
Krasno gesto je doživel danes še en izjemen fant po imenu Žiga, ki je dve leti nazaj preživel najhujšo nesrečo v svojem življenju. Ne glede na to, da zdaj nosi goriški dres, je bil sprejet z odprtimi rokami in igrišče zapuščal med zadnjimi. Poklon vsem, ki ste vedeli kdo je fant s številko dresa prijatelja, ki tistega dneva ni preživel.
Bil je to večer, ko sem ugotovila, da lahko gremo domov tudi za trenerjem, ker lapamo kot naviti in da se delijo kazni spet na tekmah, kar spoštujem, vendar ne razumem kje so ti mestni redarji skozi teden, ko ne morem normalno po pločnikih, ker so na njih parkirani avtomobili. Še vedno ne razumem, zakaj je tako pomembno pisat kazni ljudem, ki cone ne plačujejo, nikjer pa ni teh nadzornikov, da bi videli kako se parkira drugod, kjer je prepovedano. Predvsem tako, da ne moreš mimo niti kot pešec, kaj šele kolesar, invalid ali mama z vozičkom. Razumem da smo navijači idealna sorta za pisanje kazni, zato upam, da se bo v prihodnje to zgodilo tudi v centru mesta in njeni okolici, kjer ljudje puščajo svoje avtomobile kjerkoli se jim zahoče. Pustimo še tiste, ki prevažajo druge in so v mestu znani kot vozniki brez luči in blinkerjev.
Tekmo si bom zapomnila, ker sem se zavedala še enkrat znova da je življenje minljivo in da je pomembno da čas podarimo ljudem, ki jih imamo radi. Ker je trenutek, ki ga imamo zdaj vse, kar imamo.
Hvaležna vsem za lepe besede, tudi tiste začudene in skrite poglede, tudi tiste »kdo te ti si, da si,« hvala vsem, ker pridete, navijate na pubece in ne žvižgate ob vsaki napačni podaji. In ki veste, da na koncu vsake tekme ti ljudje nosijo breme tekme sami.
Bila je še tretja petarda v tej sezoni in hvala vam za njo.
Ponosna sem in presrečna, da v prvenstvu tako lepo poteka ta tok dogodkov.
Preden končam…še enkrat znova…pa saj veste kaj sledi… Vijol’čna kri za vse ljudi, 5.9.2018, med 8.00 in 14.00. Pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt. Pridite. Res bo lepo. In v čast mi bo vsakega posebej znova srečat.
Se vidimo vijol’čna familija v četrtek. Komaj čakam, da smo 12. igralec najboljše ekipe na svetu.
Rada vas ima.
Ona ko ne zna domu.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić