Lahko zakompliciram do konca. Čisto po svoje. Pa ne bom. Ne po tem krasnem večeru, ki se je končal z zmago Maribora.
Pa saj že vse veste. Vse ste že videli. Gol kapetana po podaji Aleksandra Rajčevića.
Videli ste prijetne nasprotnike iz Hafnarfjördurja. Videli ste vse in toliko imate za povedat o tem, kar sploh ni bilo, kaj bi moralo bit in kako bi vi naredili.
Če sem se kaj naučila, je res boljše da si kmet v mestu, kot mestni froc na vasi. Čeprav razlike pravzaprav ni. Le da če se zgodi eden od teh scenarijev, potem ti je jasno, da se sprašuješ, kak eni pridejo in ne razumejo.
Ta tekma je bila prepolna žvižgov. Ne vem če sploh hočem vedet zakaj in če me zanima ali eni razumejo določene poteze igralcev.
Tekma, kjer je bilo navijanje prijetno, koreografija simpatična, tekma, kjer smo si tako želeli, da ne dobimo gola je bila na trenutke kot da smo imeli tekmovanje kdo bo bolj žvižgal, kdo bo koga bolj učil fuzbal in ugotovila sem, da se na ene stvari nikoli ne navadiš.
Evropske tekme so specifika in kot take jih tudi jemljem.
Težka tekma je bila. Čutilo se je, da je za ene pritisk preprosto premočan. Izkazalo se je, da je vsak na koncu samo človek, ki se hoče preterat za lasten uspeh in povozi sam sebe.
Ne bom nič slabega rekla, ker je bila to tekma, kjer sem dobila občutek, da te življenje pač naredijo izkušnje, lastno znanje včasih pač ni dovolj. Da si lahko še kako pameten, pa na koncu dneva preprosto ne zmoreš. In noga postane pretežka, korak tako naporen. Padeš in se ti zdi, da bi se skril pod zemljo…zakaj ti. Kako da ravno ti ne moreš?
In potem še udarci za šive. Pa tekma brez kartonov. Kot da se je res igral tako zelo prijazen nogomet.
A ko srečaš tako krasne prijatelje, ki jih že tak dolgo nisi videl, se zavedaš, da je Ljudski vrt nekaj posebnega. Ob priliki bom temu Domu prvakov napisala poseben blog.
Ko pride prijateljica z E-ja, ker te že sto let ni videla, ko za tabo sedi prijateljica, ki jo imaš neizmerno rad in desno od tebe še bitje, ki čuti kot ti, v prvi vrsti prijatelj, ki mu na koncu karte za tekmo sprintajo kar na radiju.
Prijatelji po številnih tribunah, ki jih ne vidim, ki mi pišejo, katerih fotografije bom pogledala tisti trenutek, ko bom blog poslala v objavo. Toliko vas je, tako zelo ste mi pomembni, tako plemeniti ste za mene. Vsi po vrsti. Vsi ste za mene svoja zgodba o tem kako je Ljudski vrt res nekaj posebnega.
Če ste derbi ali evropski navijač, dvomim, da boste kdaj razumeli.
Meni pa so te vse karte, ki mi omogočajo vstop na ta krasen stadion vredne več kot zakladi sveta, vse kar imajo eni, da jih osrečuje. Da lahko grem na tako tekmo je za mene nekaj najlepšega kar lahko doživim.
Ne znam se dovolj zahvalit za vse, kar mi ta klub daje v srce, ta stadion nudi. Mi smo res pisani, šareni, kot bi reko naš Rulo.
Ko sem šla pred tekmo jest, je bilo v mestu toliko vijol’čne barve. Rulo je imel prav.
To je nekaj posebnega. Ve se, da je vijol’čni dan in ljudje so srečni. V njih je vznemirjenje, sreča, izzivi. Veselje. Komaj čakajo, da se tekma začne.
In ja, saj bodo takšni in drugačni obrazi, a eni se bomo vrnili v soboto, na Rudar, na prvenstveno tekmo. Manj nas bo, a srečni bomo.
Ko potegnemo črto, smo zmeraj srečni. Pozabimo slabo, pozabimo kaj bi moralo bit, kaj ni bilo, kaj se je vse narobe zgodilo.
Pogledamo rezultat in smo srečni, da na severu stisnemo roko krasnim ljudem, ki jih ne bi zamenjali za nič na svetu. Naš svet je to. Naše veselje. Naša ljubezen. In tega nam nikoli ne boste mogli vzet. Ker bomo tukaj, ko bo dež, sonce, nevihta ali sneg. Z mrazom pa smo tak al tak že zelo dolgo prijatelji.
Vsem mojim zlatim prijateljem, znancem in kolegom…in tudi neznancem, ki vas bom še poznala…hvala, ker verjamete v Ligo prvakov.
In čeprav je že mimo vijol’čni dan, ki je bil hkrati rojstni dan še enega talenta…zato Dino iz srca, ker sem te po tekmi nekje zgrešila, vse najboljše! :*
Rada vas ima.
Šarena, kak pa. 🙂
Vaša MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić