Celje je eno posebno gostovanje. In veliko je razlogov za to.
Prvo je to, da je blizu in pridejo navijači iz vseh koncev in krajev. Toliko, kot sem jih videla minuli večer, še nisem videla nikoli. Res je bila pohvalna številna na obeh tribunah.
Drugo je to, da v Celju igrajo številni igralci, ki so za zmeraj »naši« in sem vesela, da so našli nove sredine v katerih se počutijo dobro in uspešno.
In Celje je posebno tudi, ker je tam čisto vse mogoče.
Remi je zaslužen.
Ali smo si zaslužili več ali ne, naj vsak presodi sam, je bila pa tekma, skozi moje oči zelo gledljiva. Uživala sem v prijetnih akcijah, borbenih napadih in predvsem se odločila, da bom preprosto uživala. Kar mi bo pač dano.
Kajti, ko sediš na tribuni polni selektorjev, kjer mahajo vsak v svojo smer, grozijo vsake toliko nekomu drugemu in to svojemu igralcu, se zavedaš, da ima vse svoje pluse in minuse.
Mogoče sem nekaj dni nazaj sedela v Gorici med samimi domačini, le-ti niso nikoli spravili toliko negative na račun naših igralcev, kot so jih minuli večer naši navijači.
Vedno sem po svoje odvetnik ko se gre za fante, ki imajo za seboj prigarane kilometre, garanja ogromno in ki jih eni tako ponosno menjavajo in si oddahnejo ob menjavi, ker sledi nova žrtev.
Goli. Milivoje in Dalibor, vsak za svoje moštvo. Ja, naš Dalibor.
Pristranskost mi bodo v tem blogu lahko še posebej očitali. Ampak v Celju pač igrajo naši fantje. Od Elvedina, do Gorana in Daliborja. Fantov, ki so nam dali toliko dobrega, njihove gole, njihovo ljubezen do NK Maribora nosimo v srcu za zmeraj. In mogoče je bila minula tekma za mene res drugačna. Ker imam veliko slik fantov, ki so nekoč seveda boljše zgledali v vijol’čnih in rumenih dresih, fantov, ki jih spoštujem in cenim.
Če poznate mojo zgodbo, potem dobro veste, da sem nekoga po tekmi čakala, pa ga žal nisem dočakala, ker bi mu ponosno stisnila roko, čeprav igra zdaj pri konkurenci, a ga isto cenim kot tisti dan, ko je prvič igral za nas, dal toliko pomembnih golov…ironično, enega najbolj pomembnih ravno proti Celju in na najbolj pomembni tekmi davnih skoraj osem let nazaj. In ja, to je fant, ki ima v mojem srcu posebno mesto, ki ga spoštujem in spremljam njegovo pot kjerkoli je že. Že to, da sem leta čakala na avtogram in ima zdaj posebno mesto v eni posebni knjigi, dosti pove. In ja, gol sem mu privoščila, čeprav bi si želela, da bi vijol’čni moji fantje vendarle zadeli več golov in bi tekmo dobili.
Moramo vendarle vedeti, da smo igrali lep čas z igralcem več, da sodnik, ki ni več tako kritičen, kot je bil, ni sodil tako slabo, kot ga je ocenila moja sosednja publika. In če kaj, se mi zdi, da je bil to večer, ko so se iskale možnosti, ki pa so samo ostale možnosti.
Iskreno cenim pogum, trud, garanje in predvsem neke ideje kako premagati to žilavo Celje, ki se je borilo z vsem kar je imelo.
Za mano je prijeten večer. S prijatelji, ki jih imam rada, z ljudmi, s katerimi rada počnem neumnosti, s starši, ki jih občudujem in cenim in imajo v mojem življenju posebno mesto.
Ter večer, ko sem se naučila, da bo ta točka čez dva meseca zlata vredna in bomo ponosni, da je do nje prišlo.
Ja, in minuli večer sem se naučila, da bom namesto nerganja raje uživala, da bom namesto, da znorim nad ljudmi, ki ne cenijo lastnih igralcev, raje še bolj verjela vanje in predvsem se naučila, da bom raje zaploskala, kot pa kričala, kako so vsi nesposobni in kako bo komu roka vstran padla, ker se odkriva a ga nihče ne opazi.
Učim se strpnosti in boljše mi gre. Ne prepiram se več z bedaki, ki bodo bitko z menoj zagotovo dobili, pa raje zapojem z jugom, ker oni vsaj pojejo in nimajo časa, da bi svoje poslali nekam od koder so prišli.
Hvaležna za še eno prijetno tekmo. Hvaležna za še en prijeten večer, da sem videla nekatere, ki jih tako dolgo že nisem videla in jih imam zelo rada. In hvaležna, ker vem, da je blizu 30. avgust in še toliko lepega pred tem.
Preden končam, izrekam še eno posebno dobrodošlico. Dragi moj Jonathan, komaj čakam, da se spoznava. Komaj čakam, da se lahko s prsti dotaknem tvojega popolnega obraza in komaj čakam, da bova prijatelja. Dobrodošel in celotni družini mojega Roka in Aracely in seveda še mojega zlatega Samuela pošiljam ljubezen in dosti prespanih noči. Rada vas imam.
Življenje ponuja toliko lepih zgodb. Tudi če na poti do avtomobila prepevam pesem, ki jo te dni znova pojejo fantje iz backhand banda.
In Anja z družino. Kokica ima že posebno mesto. Verjemite, na varnem je ta mala žabica, dragi moji šaljivci.
Pazite nase in objemite ljudi, ki jih imate rada.
Mama vijol’čnih utrinkov.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić