Ta blog začenjam z opravičilom.
Ko sem danes po tekmi še enkrat znova slišala, da sem napisala kritiko v prejšnjem blogu, sem se dokončno odločila, da je čas.
V prejšnjem blogu sem bila jaz. Tipična Mo. Pišem, kar vidim, kaj čutim, kaj doživljam. Napisala sem kar sem prenašala, kaj me je zmotilo in kaj si mislim o tem. Menda v par stavkih. Resnico. Ki je moja resnica. Vendar ta moja resnica je bila za nekatere, ki niso mogli prenest remijja svojega kluba proti »nekemu« Mariboru, malo preko roba, zato so se na družabnem omrežju zvrstile številne kritike na moj račun.
O sebi sem zvedela nepredstavljive stvari in moram priznati, da so me vse te kritike zelo dvignile, mi dale novo energijo in predvsem sem bila hvaležna, da je zaradi takšnega teksta nekdo lahko svojo jezo znesel name.
Moje opravičilo pa vendarle mora priti. Opravičujem se vsem prizadetim iz teksta prejšnjega bloga, opravičujem se, če sem kogarkoli na kakršen koli način prizadela, ga užalila s svojimi besedami. Žal mi je, ker so v mojem tekstu našli osebni napad nase, namesto pozitivno kritiko, ki bi lahko dala samo pozitivno energijo in ne toliko negativne, kot je prišla. Rada bi se opravičila, ker sem s svojimi besedami čustva spravila na takšno raven, da se me je javno linčalo, kot da sem najmanj vkradla logo, tisti boben al pa kak pomemben transparent.
Hkrati pa vljudno prosim, da se moje ime ne pojavlja več na družbenih omrežjih, ko se gre za takšno vrsto graje, ker tudi jaz nikogar nisem imensko imenovala, nikogar imensko užalila pa tudi vse odgovore sem dobila od nekih ljudi, ki se ne znajo prestavit z imenom in priimkom.
Hkrati prosim tudi vse, ki ste zgrešili mojo starost, moje poslanstvo in predvsem kdo sem, da preden preberem o sebi vse to kar sem, da preverite in nemo molčite.
Opravičujem se, ker sem iskrena, direktna in zagotovo še vedno ne dovolj natančna, da bi povedala točno to kar si mislim, ampak sem to zavila v celofan, kot to počnem zmeraj in ljudje, moji bralci, dobro vedo, kako to zgleda.
In vljudno prosim, da bloga ne delite, če hočete z mojim blogom prikriti svojo zgodbo in to, kar je v resnici na stvari.
In če imate o blogu karkoli za povedat, mi pišite privat ali me ustavite na ulici, tekmi, kjerkoli. Saj pa vsepovsod hodim in vedno nosim vijol’čna oblačila.
In vljudno prosim, da svoje tipke ustavite, ker v prejšnjem blogu ne vidim nič spornega, saj sem blogerka že 4 leta in pol, pa sem pisala že vse živo. In ta blog je nastal hujša kot mehiška nadaljevanka. Prosim, pomirite se. Ne nosite vseh težav tega sveta. Če vam ni všeč, se obrnite vstran, ignorirajte in živite mirno naprej.
Ne pišem blogov, da bi komu kradla spanec, energijo, spravljala v slabo voljo ali mu jemala voljo do česarkoli.
Moji blogi so še zmeraj namenjeni promociji športov v našem mestu. Rokomet mi je izredno pri srcu in vedno bom rada hodila na tekme teh fantov.
Kot sem danes šla na nogometno tekmo.
Ironično, Luka Koper. Na obisku.
Ti so odšli domov s štirimi. Marcos, the Kapetan, dvakrat. Luka in Dare za popoln vijol’čn večer.
Še ena čudovita tekma, brezskrbna. Ekipa odlično sodelovala. Publika na vzhodu kar en čas lepo navijala.
Kljub minusu na termometru smo se imeli lepo, se zabavali, imeli fajn, veliko debatirali. Peli. Se smejali. Krasno je bilo. Res je bilo čudovito in čeprav še zdaj skupaj sestavljam prste od mraza, bom ta blog kmalu pripeljala do konca.
Hvala za čudovito zmago. Hvala, ker ste prvi in vem, da je pot do prvaka še dolga, a s takim pristopom, igro in energijo se nimamo kaj za bat.
In po tekmi. Počakamo. Seveda. Čeprav je ledenka. Bomo počakali. Fantje si to zaslužijo.
In ko smo objeli presrečnega kapetana, počvekali še s kom drugim in ko sem zvedela, da sem glavni »krivec brez krivde« na morju, se v smehu in pozitivnem vzdušju za danes od doma prvakov poslovila.
Hvala vsem za mnenja, za besede, za ideje, za pohvale, za graje. Hvala vsem, ki ste mi dvignili oglede blogov in za vso reklamo, ki sem je bila deležna na takšen in drugačen način.
Še zmeraj poudarjam da bloge pišem zase in za ljudi, ki jim je moj način pisanja všeč. In meni je in meni je pri srcu in za mene je točno takšen, kot jaz želim da je, pa da se to sliši še tako sebično. Blog sem vedno pisala z enim namenom in ta namen bo zmeraj enak.
Drugačna sem od drugih in zato drugačnost včasih plačam visoko ceno. A to sem tak al tak vedela že 4 leta nazaj. In ne, ne morete me prepričat, da imate prav.
Ker stojim za vsako besedo, ki sem jo kdaj napisala.
In dar, ki ga imam ponosno nosim v srcu.
Lepo je, ker ste. Vsi, ki ste na svetu, da ste sonce in dajete sončne žarke vsem, ki se kopljejo v ledu.
Ob koncu še iskreno sožalje vsem, ki v teh dneh širom sveta žalujete za umrle v letalski nesreči. Jočem z vami. :'(
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić