Rokometni blog pišem z zamudo.
Razlog je bolj oseben, kot navijaški.
Včerajšnjo tekmo smo si štirje prijatelji ogledali z velikim veseljem, zelo slabimi živci, še slabšimi sodniki, zanimivimi nasprotniki iz Ribnice, ter domačo ekipo, ki je grizla in grizla.
No, kljub prednosti do plus pet, je končalo na minus ena.
A če pogledate rezultat, si mislite svoje.
Jaz pa samo rečem, da ni fer.
Naši borbeni fantje so si zaslužili vsaj točko.
Koliko borbe z mlini na veter je bilo kaže dejstvo, da so nekateri navijači skoraj poleteli na igrišče.
Vedno mirni, so včeraj izgubljali živce ljudje na tribuni.
Tudi sama sem.
Drla sem se, kričala, navijala, pa še z Adrijano sva ragljo vrteli kot zmešani.
A ni bilo dovolj.
Ne naša želje, ne želja fantov, ki so v zadnjih sekundah zapravili šanso za gol.
Vse pritožbe niso bile uslišane.
Sodniške farse so bile neverjetne.
A po takem porazu jokat res nima smisla.
Le čestitke celotni ekipi z maestrotom v vratih, ki so pokazali, da je vijol’čna pot trnova a borbena.
Včerajšnji poraz je bil ena velika lekcija, ki ni bila prva, a zagotovo tudi zadnja ne.
Pred fanti so še tri tekme in če bo vse po sreči, si bom zadnjo ogledala tudi sama.
Razumem da je vse v žaru borbe, a upam, da se vsaj v tem športu kaznujejo veliki kiksi tistih, ki razumejo kaj delajo.
In še danes sem zelo jezna, ker kaj se je na koncu dogajalo ni bilo več ničemur podobno.
A vsaka čast, ker so se zbrali do konca in se borili za vsako obrambo in gol.
In ja, včasih rabimo kanček sreče, kakšnega znanja in ja…gol, ki spremeni vse.
Lepo je met take borce, ki se tako veselijo vsake obrambe, vsakega gola.
Cenijo publiko, ki je mala, a je iskrena.
In če kaj, cenim to, da pride dan, ko boste hvaležni za to tekmo.
V vseh letih sem bolj malo videla takih rokometnih tekem.
Bilo je res pestro in zanimivo do konca.
A pride kmalu, zelo kmalu dan, ko si zaploskamo ob srečnem zaključku.
Ker ste vseeno naš, mariborski klub.
In ker boste, tretji ali četrti, še zmeraj naši.
In če mediji te dni toliko blatijo moje mesto…naj vam povem…vaš trud je zaman.
Mi gremo z dvignjeno glavo.
V vseh športih ponosno naprej.
Nimamo veliko denarja, a tako srce…ne da se ga kupit in ne da se ga sposodit.
V našem mestu smo ponosni na vse uspehe in tudi na padce, ker vemo da se vračamo boljši in srečnejši.
V soboto že na zadnji tekmi sezone v nogometu, v nedeljo na Kairosu pikmiku.
Do finala v sredo je še daleč…a nam bo uspelo.
Skupaj treba držat.
Naj to vijol’čno lepilo, veriga, vrv…nikoli ne popusti.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić