Ko zaboli srce

Težko je pisat take vrstice po tako napornem in zahtevnem večeru.
Ko smo se nekaj čez 16.30 odpravili v prestolnico se je zdelo vse čisto preprosto.
Dež je na poti zamenjal sneg, vse ostalo je del zgodovine.

Žoge za ogrevanje.

A preden nadaljujem zgodbo o večeru, ki ga nikoli ne bi bom pozabila, bi se rada zahvalila.
Adrijani in njenemu možu za srečen konec večera, gospodu iz vlečne službe, predvsem Bogu, ki nas je rešil tragedije in predvsem mojemu Tadeju. Ker ste neverjetni, ker ste čudoviti, ker sem vam hvaležna in ker vas občudujem.

Ogrevanje.

A še preden se je vse v večeru zdelo čudno, se je zgodil derbi.
Snežinke so padale, mi pa smo se zbirali počasi na dveh različnih sektorjih, ki so bili polni vijolčne barve.
Smeh in ljubezen sta žarela iz vseh nas, kljub temu, da je bril mraz.
Dejstva so naslednja…

Proti zmagi…

Zmagat ne moreš, če zabiješ dva gola, igraš mogoče pol ure, imaš igralce, ki jim ni, ki bi radi, eni preveč želijo, drugi se bojijo, tretji pa bi radi vse pa čisto nič ne gre.
Pravilo bivšega se vsaj v enem primeru v minulem večeru ni mogel zgodit. Ker ne da ne moreš; preprosto nočeš in ko nočeš in to vsi vidijo, se vidi še problem.

Skupinska.

Težka tekma je za nami dragi prijatelji vijol’čne barve in treba je priznat eno stvar.
Sodnik ni vsega kriv. In čeprav veste, da se ne piknem dosti v sodstvo, smo vedeli kaj bo.
Imena povedo zmeraj vse in tudi tokrat ni bilo čisto nič drugače.

Minuta molka.

Derbi sodit ni lahko. Gleda te celo vesolje države, ki čaka na šokantne novice iz derbija (ki izpodrinejo predvsem boge imigrante) in ti si tam, v centru pozornosti. Dragi sodnik.
In ja, padeš na celi črti. In to tak, da ti slabo zraven rata.
Pa da ne padem pod vpliv množice.

Ena.

Vseeno mi je, kaj si vi mislite.
Čestitke Gregor in predvsem Petar za mojstrovini in vodstvo 0:2.
Vse ostalo…dajmo čisto pozabit in dajmo res pozabit.

Najdi Markota.

Padli smo v vseh elementih igre, menjave niso nič pomagale.
Alešu se je prehitro mudilo na igrišče, glavnemu sodniku pa se je par minut prej mudilo izključit Petra iz igre.
Ne toleriram njegove reakcije ob prejetem drugem kartonu, žal pa sem bila predaleč, da bi lahko ocenila ali je prekršek bil ali ne.

Gol številka dve.

Vendar pa je dejstvo, da kako naj sodim njegovo reakcijo, če ne razumem niti tega kaj se je dejansko zgodilo.
Ne bom preveč kritična do vsega in vseh, ker me čaka še dolg blog, bi pa rada pohvalila posameznike, ki grizli v totem vremenu, kot da bodo po tem končno le prvi.
Remi upravičen ali ne, presodite sami, a poglejmo si v oči in si priznajmo, da si te zmage nismo niti zaslužili.
Gol v izdihljajih tekme je pomenil slavlje naroda na tribunah, ki ga je sicer bilo puno, vendar dragi moji žabci, vi ne znate navijate, vaša koreografija vzhodne tribune je bila tak porazna, da nam je šlo na jok, ampak saj vas razumem. To delate prvič pa zadnjič pa mi je jasno, da vam boljše ni moglo it.
Treba je sicer pohvalit koreografiji tako severa kot juga, kaj pa se tiče vsega ostalega pa…kaj si ti ja nor malo…
…ne žalost, sramota.

Kapetan. Med ogrevanjem.

Kolikokrat sem v minulem večeru rekla da me je sram, pa še nisem nikoli v življenju.
Res bi se rada ognila te teme, ampak ne morem. Ne morem mimo tega, da je vzhodna tribuna, torej domačini, metala v naše igralce vse kar jim je prišlo pod roko, da je sever kuro tiste grde zelene bakle, ki so sicer redke prišle na igrišče, ampak pol si pa jug pogledal…ne, resno? Bakla v domačega golmana (beri: Šeligo)? Pa da ne bom spet dobila grozilnega maila, da laži trosim. Kaj vse je še okoli njega padalo, to je bilo neverjetno. Pa ne samo to, prvi polčas je bakle ugašal Marko, ki ga na slikah sploh ni bilo za videt, v tako meglo je bil zavit.
To kaj se je minuli večer dogajalo s pirotehniko. In ne, ne boste videli slik kaj vse se je dogajalo na tekmi, ker jih ne morem nest v svet, žal ne.

Rezultat tekme.

Ne odtehta to navijanja, ker je to vse bilo tako grdo, tako grdo…ne, bom končala tu, ker se bom preveč razpisala. In ne, ne pišite mi groženj po fb, da je za vse to nekdo kriv. Ker nihče ni kriv. Ker včasih je treba samo malo samokontrole pa več prijaznosti, pa predvsem navijanje tako kot lani marca, pa tudi vse super ven izpade.

Konec tekme.

Dejstvo da so organizirane žabe nazaj je fajn, vendar vzdušja Stožice ne bodo pričarale niti s čarobno palčko, če jo kdo kje najde. Tako je uradno 13.500 gledalcev predvsem gledala to, kar je pač videlo.
V izdihljajih so žabe zadele, izenačile, se veselile…mi pa s cmokom v grlu domov.
Naš šofer Branko naenkrat ugotovi, da se bo avto ustavil in na srečo se ustavi takoj za predori pred Tepanjem. Pokličemo pomoč in potem pride avto vleka. Ki je prišla mimo čisto po naključju. Gospod se je peljal domov in vprašal, če nam lahko pomaga. In tako je Brankota odpeljal do doma, po nas pa je prišel Adrijanin mož. Nočem razmišljat kaj bi se lahko zgodilo če se bi avto ustavil sredi predora ali kjerkoli drugje. Tako pa smo se od Tepanj do doma vsi pripeljali srečno in na srečo predvsem varno.
Hvala mojim krasnim sopotnikom za prijeten večer, za krasno tekmo.

Hvaležni rešitelju.

In hvala Tadeju, ki je poskrbel, da si bom to tekmo, kljub temu, da nismo zmagali, vzela kot tekmo, ki nas je naučila da je vseeno pomembna res samo ljubezen.

Moj Tadej. :*

In če bom to prespala ali pa tudi ne, se zjutraj zavedam, da vas, dragi moji bojevniki, nimam čisto nič manj rada in da se veselim srede, ko se srečate z rožicami s trnji.
Za mene ste najboljši na planetu.
Pazite nase, nasmejte se. Pred nami je nov dan.
Zagotovo bo točno takšen, kot si želite. Torej lep.
Rada vas ima.
MalaMo.:*
p.s. Nuša, vse najlepše za konec najstništva.

Ob 10h smo zgledale zelo dobro. 🙂