Pričakovanja

Zadnjih nekaj tednov je v navijaškem svetu hujše verjetno kot v kakšnem peklenskem raju.
Ampak samo mariborskem navijaškem svetu.
Nič novega, če pomislite na dogodke zadnjih mesecev.
Če dobro pogledamo nazaj, bomo ugotovili, da nam je čisto malo sfalilo do naslova jesenskega prvaka, do naslova prvaka pa nam kaj dosti ne manjka.
Pa vendar pri nas, kljub temu da smo prvi, čisto nič ne štima.
Strinjam se s prijateljico, ki je napisala, da je pri nas vsako pomlad isto.
Res je.

Slej ko prej pa vse postavimo na svoje mesto in deklasiramo nasprotnike.
V teh dneh bit navijač NK Maribora ni lahko. Pa ne zaradi tega, ker se dogajajo porazi in ne zato, ker smo “razbili” Koper, ampak preprosto zato, ker eni preprosto ne razumejo. Pa ne igralci, da se razumemo.
Ko pogledam na tribuni, vidim znane obraze. Eni so mi všečni, eni manj. Z enimi bi lahko govorila ure, z enimi ne bi mogla spregovoriti niti besede.
Po včerajšnjem večeru mi je jasno tudi zakaj.
Na tribuni tihe miške, ki te gledajo z zahrbtno prijaznostjo, pol pa odpreš splet…kaj si ti ja nor malo kaj vse ne izveš. In preprosto je…te iste osebe so med svojimi prijatelji tako popularne kot je je žabar med vijolicami. In te iste osebe so v družbi samo zato, da jim ne rečejo da so usmerjene v kako drugo smer.
In te iste osebe so avgusta objemale svoje idole na letališču, jim pele hvale, po fb pisale milion svetovnih sporočil kako so dobri, kako so enkratni, videli so že nadaljevanje tekmovanja.
Te iste osebe, ki so nekaj mesecev nazaj objemale svoje junake, so jim v teh dneh prve obrnile hrbet.
Veste kaj je pa moj problem?
Da jim jih jaz nisem.

Že šest let, kar sem na vzhodu se borim s kontra stavkom.
Spoštujte igralce, ki igrajo za naš klub.
Meni je vseeno kje popivajo ponoči, s kom se družijo, ali hodijo kdo ve kam in kakšen je njihov odnos do trenerja.
Prav sledji je te dni tako na tapeti, da bi skoraj postal zid.
Ko smo imeli Darkota, so želeli Anteja. Dobili so drugega Anteja in še vedno želeli prvega Anteja.
Čutite ironijo, ki prihaja? Ja, zdaj si želijo spet Darkota.
Ne da mi je smešno, do solz sem se nasmejala kontradiktornim ljudem, ki jih v življenju še nisem videla v živo, tiste, ki pa sem jih, pa so preveč brez jajc (z očitnim razlogom), da bi stopili do mene in se pogovorili z menoj.
Sicer pa res, kdo sem jaz.
Nikoli se nisem skrivala za svojim vzdevkom, čeprav sem za prave prijatelje še zmeraj Pepelka. Nikoli nisem skrivala svojega mnenja o ničemer in se zmeraj odzvala čustveno.
Sem navijačica NK Maribor, s srcem predana klubu, ki ga imam rada v takem ali drugačnem.
Te dni se mi po vsaki tekmi tako neizmerno mudi domov, da jim ne morem niti stisniti roke in jim povedat, da se bo vse obrnilo na bolje.
Upam, da so razliko od mene spregledali stvari. Jaz jih preprosto ne morem. Moram brat to svinjarijo. Moram brat to “upravičeno” kritiko o “njihovih” igralcih, ki jim hočejo “samo dobro.” Žvižgi so pomembni, so mi povedali. Ne razumem jaz. Jaz ne razumem kako lahko branim igralski kader po tako katastrofalnih tekmah. Bila je samo ena. Ki je bila totalni polom. In to je bila Olimpija. Pa če bi kdo moje bloge bral zato, da bi jih razumel in ne zato, da bi svoje zakopleksan life v njih vtikoval, bi bilo vse boljše.
Ne da sem besna in jezna.
Bjonda, ki nikogar nikoli za nič ni prosila. Garala sem leta da sem tukaj kjer sem.
Ponosna na svoje bloge in svoje delo. Moje delo je. Po treh letih se lahko pohvalim s svojim mišljenjem, svojo glavo. Imam svoje možgane. Nimam jih opranih in ne kimam da bi zadovoljila množico.
Drugačna sem od drugih.
Veste, to me loči od večine od vas.
Kavč navijačev. Ki ste doma videli vsako napako “svojega” kluba, videli vsako malenkost, ki jo je kdo naredil narobe.
Mogoče potrebujete samo moja stara očala.
Ker če bi dobro pogledali izza svoje neizmerne zakompleksanosti, bi ugotovili, da ste namerno iskali napake. Zmeraj jih. Večina ljudi prav čaka na trenutke, ko bo lahko spet udrihala po “svojem” klubu.
Veste do kdaj?
Do Evrope.
Sploh si ne znam predstavljat kaj bi ti navijači, ki so v teh letih toliko ur za karte stali (pa še tu so tak preklinjali ves svet, kot da je stadion njihov), pa ne za Krko ali Triglav, naredili, če letos Evropa pa ne bo…
Da bodo o tem črnem scenariju začeli razmišljat…ste zmešani. Pol bo ja splet doživel error in mogoče bodo pol res stali na treningu in jim spustili vse grde kletvice tega sveta.
Jutri druga polfinalna tekma pokala. Slabše, kot se je končala prva, se ne more. Tak da se nimamo kaj za bat.
Ups, jaz se nimam za bat.
Vsi ostali bodo ostali doma, ker tote sramote tak nima smisla it gledat in kaj bomo te tam, pa škoda dnarja pa živcev.
Pa zakaj navijate na NK Maribor?
Najdite si neki klub, ki zmeraj zmaguje. Ki ima popolnega trenerja, ki ima neverjetno osebje, ki bo imelo še fizioterapevtko, ki ji boste žvižgali. Najdite si klub, ki bo tako dober, da boste, namesto da boste po spletu pisali milione svojih dolgih mnenj, predvsem nesrečnih in zafrustriranih, objeli svojo ženo, peljali psa na sprehod, šli mogoče v službo…in potem boste morda…srečni.
Morda.vam rata to.
Nekoč je moj najljubši igralec dejal, da Maribor rabi zmage, ker je to vse kar mu je ostalo. Čisto zares.
Zato ne krivim igralcev, ker tu pa tam kakega viška fašejo, ne krivim nikogar, ker na raznih knapskih spektaklih zgubljajo dragocene pike. Kako naj krivim svoj klub, ki ga imam rada?
Res je to trago komedija.
Ne, ne moremo živet na starih lovorikah. Marsikatera žena bi to dejala za svojega moža in obratno. Ni samo v fuzbalu tak.
Včeraj sem imela na fb status, da če bi navijači pogledali najprej sebe, do igralcev sploh prišli ne bi…
Upam, da so vaši šefi tudi tak kritični do vašega dela in navijači vašega dela tudi. Srčno upam, da ste tako dobri, da vam nihče ne more do živega. Občudujem vse vas, ki tolčete po “svojih” igralcih na fb statusih…in ko vas vprašam…ste jim to povedali, ste jim to napisali? Dobim odgovor, da jih ne razumem.
Res je, v tem gnilem svetu se počutim osamljeno. Pa veste kaj. Boljša sem od tistih, ki me ne razumejo.
Mogoče zato, ker kar je moje, kar si jemljem za svoje. Cenim in občudujem. Si predstavljate mamo otroka, ki stotič naredi napako, da obupa nad njim in ga nadira do nezavesti in mu to pove zato, ker je to dobro za njega?

Si predstavljate starše teh nogometašev? Nekomu slej ko prej ni vseeno…
Meni ni vseeno.
Včeraj sem naredila veliko čistko in nisem še končala. Žal mi je, da se ene stvari ne dajo zablokirat. Ker me boli včasih kaj berem o ljudeh, ki jih eni v življenju niti objeli niso, niti roke jim niso dali. Pa so vse, samo ljudje ne.
Vprašanj ni videt konca, razočaranje se počasi končuje.
Če bi kdo včeraj v prispevku Rulota poslušal, pa bi ga poslušal, pa bi pogledal tekmo s pravimi očmi, bi ga dejansko razumel. Res je bil točno takšen potek dogodkov, kot je pojasnil. Samo ljudje vidijo to kar želijo videt. Ljudje so hudobni, ker dobri ne znajo bit. Ljudje so navijači, ker pač…
Počasi bom končala.
Milion stvari sem še pozabila.
A na eno nisem.
Ponosna sem, ker nisem kot nekateri.
In ponosna sem na vse, ki v teh težkih dneh, stojijo za mano, me podpirajo in me imajo radi.
Se čudim kako se lahko po vseh teh žalostnih dneh sploh sprašujem kako so lahko eni tako pokvarjeni, da bi radi toti svet pokvarili do konca.
Dobra novica je ta, da jim ne bo uspelo.
Nogometaši so zmeraj zaprli jezike. Tudi zdaj jih bodo.
Prosim pa vas že zdaj…da me ne bi točno ti, ki ste te dni toliko proti “svojim” nogometašem, klicali, ko se bodo delile karte za velike tekme.
Kako boste imeli radi klub v dobrih časih, če ste v slabih slabši od navijačev Olimpije.
Želim vam, da ste srečni, ljubljeni in zaljubljeni.
Mojim prijateljem in bralcem bloga, zaradi katerih nikoli ne bom nehala…pa le hvala.
Veste kdo ste, kaj ste in če ima kdo armado za sabo, sem to jaz.
Aja, pa čas naredi svoje…zato se vam že smejem…
Ponosno in iskreno.
Tokrat čisto po fuzbalsko.
Zabijte si svojo rit nekam! Aja, ne gre…
Moje ime je Mojca Pepelnik.
Kdo si pa ti?
Eksektli.
Rada vas ima. Čisto vse po spisku.
Mala Mo. :*