Dež jo je odnesel…

Zmago.
Nekdo mora bit kriv. Čeprav nočem niti pomislit kdo je kriv in kdo je za mene krivec.
V toti naliv sem se danes spravila. Do stadiona je bilo toliko vode, kot da rešujemo sušo stoletja.
Na tekmo sem prišla vidno mokra.

priprave.

Še vprašala sem na vhodu šaljivo, če se danes ne bomo štemplali.
Tak malo ljudi, čeprav več, kot sem pričakovala. Kdo bi si mislil, da je toliko navijačev, ki jih ne ustavi niti to, kar smo bili priča.
Smilili so se mi igralci, vsi delavci, še trava, ker dolgo ne bo več žejna.
Igrali smo s Triglavom. To je tista ekipa, ki smo jo en dan po Polonini dekliščini razbili z osmimi in tista ekipa, ki nas vedno premaga pri njih doma. Pri nas pa logično da ne.

začnimo…

Tistih par njihovih navijačev je spominjajo na nas pred leti v Gorici, tekma sama pa na tisto, ko smo letos pomladi maja bili tak premočeni, da za sebe nismo vedeli.
In tudi na tisti tekmi je v zadnji minuti padel gol. No tokrat, ne na naše veselje.
Ko je izenačil kapetan, sem se ja tak drla, da sem mislila, da bom eksplodirala.
Ko je bilo 1:2, nisem vedela kaj si naj sama s sabo počnem. Al naj se vsedem, ležim al kričim al kaj. Kaj te naj?

Triglav.

Se naj začnem na to navadit al kaj?
Nisem bila jezna, žalostna ful.
Nazeblo me je tak fejst, kljub temu kak sem bila oblečena.
Rada imam ta klub. In včasih dobiš občutek, da se ti dogaja krivica.
Te že mora bit tak bit, al kaj?

minuta molka. slava jim.

Blog pišem zelo pozno, saj sem imela danes še eno prijetno obveznost in jutri se začne novo poglavje v mojem življenju. Verjetno bo manj fuzbala, bo pa nekaj novih stvari in iz srca se jih veselim. Dragi prijateljici se hvaležno zahvaljujem, njenemu možu pa da mi je dostavil tako želen dvd.
Krivca iskat v postavi, ki je skoraj popolna, nima smisla. Ve se kak kdo igra.

srce stadiona.

Je pa dejstvo, da če hočeš prit do repa, moraš začet pri glavi. In če želiš zmagovat, moraš nehat s stvarmi, ki to onemogočajo.
Tekma cela je bila žalostinka. Še navijanje ni več to kar je bilo, kar je logično, saj tudi tekme niso več to kar so bile.
Škoda mi je za fante, ki se matrajo in se matrajo pa ni efekta.
Če je kriv dež, mi je prav.

vratar ob koncu polčasa.

Se mi pa rahlo svita v kateri kot je treba gledat in kaj se bo moralo spremenit.
Če se ne bo, bo pač tako kot bo.
Sem trma in trma bom ostala. Vem in poznam takšnih ljudi ogromno. In ti ljudje bodo morali spustit svoj ponos in naredit stvari drugače.
Če ne bodo…
še vedno bom vijolica, rodila sem se s tem in tem bom umrla. Manj bom na fuzbalu, a še vedno bom vse isto počela. Zvesta bom svojim stranem, ki jih delam in še naprej bom ustvarjala lepši vijolčni jutri.
Včeraj sem se spomnila vijolčnih duših na pokopališču in solzica je stekla…njim ni bilo več namenjeno. Meni še je in vse bom dala, da bo nov dan lepši.
Bil je poraz, še bodo porazi.
In še bodo zmage.

ko ti nič ni več jasno…

Stala bom tam, če bom le lahko in strmela v prazno, ploskala in jokala.
To sem jaz in vedno bom del tega. Mogoče kmalu z razdalje, a zmeraj bom tu.
Krila vam bom hrbet, le ne pozabite, da se vse nekje konča…
Naredite kaj dobrega zase.
Ta dež je pač prinesel to kar je in dvomim, da je kdo vesel…
Pa saj bo kmalu boljše. Žal mi je, ker naslednji teden ne bom videla Gorice, a dovolj Goric še bo…in ponosna sem, da grem nekam drugam.
Hvala vsem, ki vsak nov dan verjamete vame in prijateljem, ki ste ta večer močno stiskali pesti.
Rada vas ima.
Mojchi. :*