Opraviči opravičilo

Koper.

Nisem dolgo doma. Sem pa zelo hitro. Ko sem stopila skozi vrata, sem objela svojega malega Mejota. Nagajivček, ki pravkar grize monitor, me je bil znova tako vesel. Dolgo je trajalo, da sem ga spustila. Cenila sem trenutek, ki je trajal…najino prijateljstvo je večno.

sreča za vse.

Nekak tak je z ljubeznijo do NK Maribor. Držim jo v rokah in je moje. Večno.
Lepo je bit navijač Maribora.
V letu po zelo uspešni operaciji se je zgodilo toliko norega. Lepega. Spoznala sem toliko lepega in slabega. Odstranila sem slabo. Za zmeraj. V svoje življenje sem si pripeljala sonce. Prijatelje, ki me izredno spoštujejo, družim se s čudovitimi navijači, ki jih iskreno cenim…

koraki do stadiona.

In tudi ta del dneva in večera v Kopru je bilo prekrasnih.
Z Matejem in Tatjano, kasneje še Sandro…sem preživela čudovite ure ob obali, pri Kekcu na sladoledu. Gledala sem tisto obalo. Za trenutek se je čas ustavil.

bili smo točno tu. samo malo tam.

Pred tekmo sem rekla toliko krasnih besed z ljudmi, ki delimo isto strast. Po tekmi smo čvekali do onemoglosti….
Tekma sama, je gledano z mojega vidika bila zelo zabavna, smešna in prijetna. Toliko smeha, dobre volje, pozitivnih misli…

baje zraste. v velikega.

Postava naše ekipe je bila ena velika fantazija. Fantje sploh niso igrali slabo…
A kaj, ko smo se znova zbudili prepozno.

ostaja zeleno grdo.

Padel ja Marcosov slovenski gol…
Končnih 2:1 pa ni moglo spremenit nič.
Groba igra nasprotnikov, “neenakomerno” sojenje, napake, ki jih ni videt konca…
Ne, po tej tekmi nisem jokala. Veni je bil pogovor prav prijeten.

promenada.

Handa je prišo se opravičit. Kapetan je prišel za njim.
Dajte nam dva focna, pol pa opravičilo. Je sprejeto, se razume, saj pa smo te v dobrem in slabem. Oprostili smo že. Vedno smo in vedno bomo. To je naš klub. Za tebe le živimo mi…

Midve sva malo prišli.

Pozabimo težko take stvari.
Nisem zato tu, da ob nekaj čez 2h zjutraj govorila kako naj kdo igra, kako kdo ne, da ima g. Trener pokvarjen današnji 60. rojstni dan (g. Ante, vse najlepšega za rojstni dan), da oni ni vredu, da to ni vredu.
Ne, ni vredu. Maribor naj bi šel v vsaki tekmi na zmago. V vsaki tekmi bi se naj potrudo zmlet nasprotnika. Koper je težak nasprotnik. Zelo spoštovan in cenjen. V Kopru zmagat je vse prej kot lahko.
To danes pa…ni bilo slabo. Vemo, kako dobro zna bit.

lepota Kopra in še ena. 🙂

Stara lajna, še vedno 161cm Mala Mo ni razočarana. Niti jezna nič več.
Še vedno vas imam dragi bojevniki ful fejst rada. Marsikaj sem v življenju začela gledat drugače. Zadnji meseci so pokazali, da si sam izbereš plat svojega življenja. In moje življenje je lepo.

baje je bil tu basket.

Ugotovila sem, da imam po vsaki tekmi možnost vsakemu od njih povedat kaj jim gre. Ker ko berem naše portale, ugotavljam, da eni rabijo to. Jaz pa nimam kaj rečt..razen…opravičite opravičilo.
Vsi vemo, da je to klub,  ki je fenomenalen…igralci svoja klasa v državi. Nihče nam nič ne more…
In ne, ni vse ok in ne ni vse po starem.

postava.

Ja, mi smo po starem. Še vedno verjamemo.
Ni predaje. Pa še prišli smo malo…

dobrodošli Šampioni.

Tekma je tako hitro minila, kot še nikoli…bilo je res fantastično vse skupaj. Če bi zmagali, bi skoraj lahko imeli ognjemet. Zasluženo…
Škoda je teh izgubljenih točk, jeze, nesmisla…
Kdo mora odgovarjat za to, naj odgovarja…

ena taka mrežarska. 🙂

Samo dajte nam spet kako veselje…to naše obupano mesto rabi to…mi rabimo to.
Ne prosimo za to, vemo da se pač da.
Gledala sem te poklapane obraze po tekmi…ni jim bilo vseeno. Tudi meni ni bilo. V obrazih sem jim videla…da bi lahko bilo vse drugače…
Bo…seveda bo. Vsak ima slab dan, mesec…
Oktober bo res dober.

me tri Štajerke.

In ko je pred tekmo Mejo tako lepo pozdravil, tako je mali Mejo doma me bil tak vesel.
In ko sem se na Lukovici spomnila še na moje prijatelje iz Dravskega Dvora, saj sem videla nekaj tam njihovega…sem se spomnila…da se vse zgodi z razlogom.
Vijolčne majčke, pivo, prijateljstva…
Izgubljene priložnosti…rad te imam…oprosti…

kdo ima lepšo?

Včasih me kakšna stvar namerno vrže s tira. Stojim tam in si mislim…ok, pa spet jaz. Vsedem se. In pogledam okoli. Pa ja, jaz. In prav je tak, da jaz.
Vsak najde svojo boljšo polovičko. Jaz sem jo že in srečna sem, da obstaja za mene…
In vsak najde v svojem največjem sovražniku prijatelja, tudi obratno se kdaj zna zgodit.
Koliko ljudi bi bilo, pa ni bilo, koliko stvari se ni zgodilo, pa bi se naj. Prav je tako. Rada imam te znake. Kako lepo je, da so…
Bodite srečni, kjerkoli že ste…

vedno zanimiv prizor.

Hvala Matej in Tatjana za čudovito avanturo mesta Koper, Sandra za novo prijateljstvo, sončkom na tribuni za prijetno druženje, Matej, kje je kako pivo (pa še ples zraven)? 🙂
Boštjanu, ker vem da bo to bral, ko bom jaz kot mumija ob sedmih zjutraj Mejotu dajala zajtrk…in ker vem, da bo vesel, da sem mu poslala toliko fotk z morja in je bil za mene vesel. 🙂
Hvala nogometaši in ostala ekipa. Še posebej tisti del, ki je štrudl od mame pohvalo. Kak bo vesela. 🙂
Lačni pa res nismo bili.
In posebna hvala tistim, ki nam omogočate te lepe spomine.
Zaradi vas ponosno zjutraj vstajam. In sem del te pravljice.
Pepelka sem, ste pozabili?

ni mi všeč.

Nov dan se bo delal, ko bo Mejo grizel že deseti kabel, jaz pa vam želim, da ne pozabite, da z negativo škodite predvsem in samo sebi. Za to se bom nasmehnila dežju in koga (torej Nekoga), povabila na sprehod. Fajn bo…

prijatelji za vedno.

Vsem, ki ste to prebrali…
Hvala za spomine.
Rada vas ima.

Marcos, naš kapetan in Mitja (brez lučke)

Mo. :*