Select Page
So tekme. Ta je bila nekaj posebnega.
naš bus…
V vseh vidikih, ki sem jih kdaj doživela…
Zaradi spoznanj, ki sem jih prinesla domov, zaradi novih ljudi, ki sem jih spoznala, zaradi najboljše publike na svetu, zaradi igralcev, ki so preveliki želji (žal) pregoreli. Poudarjam in dodajam pa…da sem vseeno ponosna na ekipo, ki krasi to naše lepo mesto…
na meji…
Ko smo nekaj čez 3h štartala izpred južne ploščadi (za tiste, ki ne veste, to je tam na Gregorčičevi v Mariboru), sem vedela, da bo pestro in veselo. Mogoče že za to, ker sem si izbrala simpatičen avtobus, kjer sem bila s fajn klapo in ni bilo pizdarij in sranja. Razen Pišek je tu pa tam kako mimo pihno.
bal koliko hočeš…
Drugače pa…kaj rečt…
Pot do tja je trajala celo večnost in še 11 ur. 🙂
avtobusna postaja.
Prispeli smo po milion postankih pred stadionom sredi Plzna, ko ti tak ni jasno sploh kje si. Družno smo šli proti trgu, kjer smo se razkropili, zgubili po kafanah in pizzerijah.
končno nekaj vijolčnega…
Dolce vita, je rekla gospa, ko jo je naš eden od Boštjanov vprašal kaj predlaga, da bi jedli. In smo šli. Wi-fi in vsi smo pisali po facebooku ko podivjani konji. Pridružili so se kmalu pri drugih mizah še ESS-jevci in bilo je pestro.
proti mestu…
Vse dokler ni teta prinesla računa.
tu smo jedli…

Ni nam hotela ločeno računat,  kaj še le da bi računala, za to je vrgla račun in razjarjeno odšla. Pol smo skupaj spacali dnar in se pobrali…če še kdaj pridemo nazaj, tam pizze ne bomo jedli.

fontana…

Čeprav ni bila slabo.

Težko je sredi Plzna, kraja kjer smo se nahajali prvič, najt pivovarno, muzej je bil 4 eure, pa smo se mu raje odpovedali, tako da se je pivo nakupilo v Žabki (res, skrajno primerno ime v katero gre lahko vijolica).
lepši bus…
Domov sem prinesla obljubljene kartice in predvsem dosti spominov. Tatjana pa še Irmo, a o njej malo kasneje.
pri katedrali…
Malo smo tavali po mestu, obiskali Mcdonalds in se nasmejali kako podobni smo si v resnici, srečali še nekaj kapljic dežja, pred tem pozirali g. Wernigu in dali izjavo za Planet tv.
Z Barbaro…

Vsepovsod nas je bilo polno. Gasilci so vmes še malo gasili, pozdravili smo številne prijatelje, ki so se pripeljali iz vseh strani in sredi Češke je bilo krasno videt tako lepo število ljudi.

Pivo…
Od zafrustriranih nevoščljivekov, do mini kužkov s prekratko vrvico, konec koncev pa še slabih kopij, ki so postale nadomestek za prijateljstvo…
Mogoče je Kangla kaj posodo… 🙂
A na drugi strani je tako lepo, ko slišiš svoje ime sredi trga, kjer si vesel vsakega posebej, nazdraviš, pa če tudi s coca-colo, kjer čestitaš mladoporočencu, novemu “pravemu” Slovencu, ti dih zastane ob obrazu, ki ti dejansko sploh ni všeč (komplicirano, a tak pač je), kjer pogrešaš koga, s katerimi bi zaplesal in konec koncev, srečaš ljudi, ki bi jim lahko z lahkoto zapel pesem “Hvala za vijolice.” In to v smislu pesmi, ne vijolic…
v trafiki…
Res, vsem, ki sem jih srečala, ki so me bili veseli, vseh prijateljev širom države, tudi tistim, ki so se prišli predstavit, ker smo se zadnje dni dosti lovili in se našli…res…iz globin srca hvala.
trgovinica…
S policijskim spremstvom smo šli do stadiona. Vijolčna pesem je donela. Čudovito ji je bilo prisluhnit. Ljudje so se ustavljali in snemali…ja, Plzen je bil vijolčn.
ulica…
Vstop proti stadionu so dovolili ločeno, vendar na pregledu ni bilo težav.
me je prevzelo…

“Vse ven” je rekel mlad gospod, štemplali smo, preverili sanitarije in si našli najboljše sedeže na vrhu. Ne, tokrat za seboj nikogar nisem imela…

še knjigo imajo…
Priznam…uživam, ko lahko sedim, kaj zapojem, čvrgam igralcem ali preprosto se smejem.
s Tatjano na trgu…
Že več kot uro prej smo bili na stadionu in vijolčna pesem je donela…in donela…pelo se je…
naši gasilci…

Viole so garale celo tekmo kot zmešane.

naj se vidi…

Res, takšnih navijačev ni. Tudi C sektor je bil nabasan…navijačev nas na Češkem niso našteli malo. Krepko čez 800 nas je bilo.

…proti stadionu…
In če se dotaknem še tekme same…
tak sem sebe našla…
3:1 in vrhunski gol Aleša Mejača, ki nas je šokiral vse, ni realn rezultat.
z Boštjanom in Tatjano pred stadionom…

Pošteno in realno, so se fantje borili. V preveliki želji so pregoreli predvsem posamezniki, pa še kakšen plavalec, igralec brez ideje kam it, ko se zruši še največje upanje…potem pač ne gre.

pregled. žgečkalo je…

Kljub borbi, ker to dejansko je bila borba, je vseeno zmagalo, da je ekipa tako šibka, kot je šibak njen najšibkejši člen. Žal je tokrat to držalo.

odštevali smo…
A lepo je bilo.
Mo stajl.

Pred sicer ne polnim stadionom proti Viktorii, smo po tekmi ugotovili, da so si eni mogoče preveč želeli…in žal ni šlo skozi.

levo…

Nikomur ne bomo očitali ničesar, žal si kdo prve postave ne zasluži, je pa vseeno skupno, da ekipa rabi obrambo, boljšo obrambo, kjer so dobri posamezniki izvzeti.

…desno…

Če bo Liga prvakov ali ne, to praktično to ni pomembno. Dejstvo je, da rabimo nove igralce, ker pri enih delih šepamo in rabimo nekoga, ki nas bo vseeno malo gor dvigno.

začetek…
Čudovit večer, tekma, ki je minila tako zelo prehitro, ki se je končala tako klavrno….ko sem sedela tam gori, na tistem modrem sedežu, gledala navijače, ki so v kriku obupa počeli toliko stvari, pa je bilo brezveze…vseeno pa so bile glave polne in razgrete.
iz mojega vidika

Želele so si zmago…kdo si je pa ni.

Goran in Agim

Skoraj solzna, na srečno brez glavobola sem gledala to mojo ekipo, te moje prijatelje, te ljudi, ki jih ene bolj, druge manj cenim in spoštujem, ko sem gledala dol obraz, ki je nemo vrnil pogled, sem vedela, da je ta tekma bila vseeno nekaj več.

s Tatjano na tekmi.

Spoznala sem toliko dobrega o sebi, o drugih. Toliko odgovorov sem dobila in tako hvaležna sem, da to gostovanje ni bilo takšno, kakšno sem se bala da bo. Polomija.

pač, živi zid.
Bilo je krasno, prijetno. Hvaležna sem, da je zgodilo in spet je prineslo nove vezi in prijateljstva. Ene zgodbe so se dokončno poslovile, ene so razočarale, ene šokirale…dejstvo pa je, da je bilo to druženje, ki ostaja za vedno…
konec.
Hvala Tatjana, obema Boštjanoma, Franci in Barbara za potep po mestu in vse kar je spadalo zraven. Hvaležna. Boštjan je šel prvič z nami kam in upam, da je našel to kar je upal da bo. 
Tota ekipa je čisto nora, tota ekipa je iz Maribora….hvala VIOLE…za čisto vse in še več!
Ekipa vseh bojevnikov z igralcem tekme na čelu, ki ga je pikno in je še moj mali Mejo verjetno doma v luft poletel…
končano…
Hvala…ker ste bili…del ene zgodbe. Take posebne zgodbe. Moje zgodbe….
Pot domov se je vlekla ko ponedeljek…po desetih urah smo prišli domov…upam, da se vračajo domov tudi tisti, ki se jim je pokvaril avtobus, ter da bodo vsi spet varno tam kamor spadajo…
ob koncu…
Irma bo jutri v naročju Tatjanine vnukinje, Pišek pa je tisti, ki ji je določil ime…
Irma
Lepo je bilo…
Smo spet doma…
Če sem kaj pozabila…
Oh, pa sem res…
Češki organizatorji so res dobro poskrbeli za nas…nimaš kaj. 
Ampak kiksnili so pa, ko so najprej povedali postavo svoje ekipe, šele na to naše…tak se to ne dela…
Drugače…plosk in plosk za vse!
Cmoka…do kmalu.
Rada vas ima.
stadion zvečer.
Mo. :*