Two pillows

Sliema. Kraj, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Pupi.

Taksi nas je pred rdečimi vrati odložil v četrtek, šli smo nekaj pojest, potem pa smo na ta rdeča vrata potrkali.

potrkajte.

Sprejela nas gospa Rita, ki je poskrbela, da smo se v hostlu Two pillows počutili krasno.

pred vhodom.

Medtem ko je Martina zrihtala da smo uradno lahko tam bivali, smo se ostali pognali za majhnim kužkom, ki sem mu rekla kar “Pupi” in ki je bil res pravi cartek. Nasmešek ni izostal.

sto let pred mojim rojstvom.

Pogled po stavbi nam je jemal sapo…čudovite sobe, krasno pohištvo, vse čisto kot iz škatlice. Lepo je bilo. Tisti dan smo se vsi podali vsak na svojo stran, po obisku prestolnice, pa se je marsikaj spremenilo…

stari dobri malteški buseki. pogrešam jih.

Z Martino sva šli naprej po vodo, potem pa v Maca nekaj pojest. Dobili sva neke kupončke, pa sva šli pogledat. Kak so počasni, ne moreš verjet. Pojedli sva, mala pa se še vedno ni počutila dobro.

stopnice. logično.

Hotel. Kaj čema drugega. Počitek. Lastnico, pravzaprav mamo od lastnika je hitro zaskrbelo kaj je narobe. Pa vendar nisva paničarili.

kuhinja.

Bili sva v sobi, se smejali, počivali. Martini se je vrtel svet in druge obcije ni bilo.

tudi žar imajo.

Petek je bil potem druga zgodba.

moja pot do spanja.

Ga. Rita je preko svojega sina Bena le poklicala zdravnika, ki je Martino pogledal, nam naročil kaj je treba kupit in potem se je nadaljeval počitek. Kosilo smo imeli kaj v hostlu oz. za mene bolj hotelu, potem pa popoldansko spanje, čveki z Thomasom, ki je bival v naši sobi (Nemec, ki bo ostal na Malti) in predvsem ga. Rito…

tuš.

Čudoviti ljudje.

prestolnica.

Ne vem če sem se kdaj kje tako dobro počutila, kot sem se tam. Uživala sem vsako sekundo in resnično mi je bilo prijetno. Z gospo sva predebatirali o tolikih stvareh…

v ozadju prestolnica.

Pravi, da so novi, da se trudijo…
Jaz pa pravim, da imajo dobroto v srcu.

nabiralnik.

Martinine očeta smo po mukah le dobili na telefon. Zahvala gre predvsem naši Kati za njeno nesebično pomoč in sem ji hvaležna, da je to naredila za nas.

Medvedek za Tinkaro.

Dan sva preživeli v sobi in ni bilo nama hudega…
Proti večeru sva šli na kratek sprehod po Sliemi. Kako lepo je bilo. Za trenutek sem pozabila, da marsikaj ne štima in da marsikaj niti ne bo…
Kaj, dopoldan sva se še s Pupijem igrala…kot mali otrok…na trenutke se res zdi, da tako malo rabimo, da smo srečni…

odhodi.

Ko sva se basali s tistimi nugetsi, sem ugotovila, da je počasi vendarle čas, da grem tja, kjer me čaka Mejo, prijatelji, kup težav in veliko smeha…
Sliema in Two pillows.
Če boste kdaj imeli možnost, pojdite tja.

letališče Malta.

Zaradi topline, prijaznosti, domačnosti. Zaradi tega kar so ti ljudje. Ker iskreno dajejo in nič jim ni težko. Martini so nesebično takoj pomagali in tega ne pozabim.
Hvala ga. Rita za dolge minute pogovorov o Malti, Sloveniji in ljudeh.
Hvala g. Ben za fotografijo in za to kar ste nam dali.

prihajam domov…

Hvala Sliema. Mesto, ki ga nikoli ne pozabim. Niti zaradi tiste male deklice, ki se mi je smejala zraven poštnega nabiralnika, prodajalke spominkov, ki sem ji težko povedala, da pri nas zaradi Mejota ne sme bit nič lomljivega in da je Tinkara še majhna in bi ji rada kupila nekaj res krasnega…
To mesto ima nekaj drugega. Ne znam vam povedat.
Verjetno so ljudje tisti, ki so naredili razliko…

mi in ga. Rita.

Ko sem s cmokom v grlu zjutraj ob štirih pakirala in odšla…sem vedela eno…da se še vrnem. tretjič. Pridem naredit stvari, ki jih nisem ne prvič in ne drugič. Tretjič pridem z nekom, ki bo razumel smisel Malte…
Tretjič grem na Malto najt to, kar vedno pozabim it iskat.
Malta je moja. Od prvič je bila. Mogoče zato, ker je tako kamnita kot sem jaz in tako drugačna in posebna, kot se sama počutim. Malta je del mene in vedno bo. Drugače, kot si ljudje mislijo…
Moj mali otok, kjer vedno del sebe pustim, pa da spet malo pridem in se vrnem…
Želim si, da bi ljudje razumeli zakaj na ta otok gledam drugače…
Bilo je lepo. Ob 7.20 nas je včeraj pot počasi peljala domov…direkt na tekmo. V Velenje…
Kjer smo našli to, kar smo pozabili nest na Malto zraven. Zmago, voljo in predvsem delo…
Ja, tam je bilo čisto vse drugače…
Blog, ki bo zvečer…
Cmoka. Rada vas ima.
Mo.:*