Mejo

Ponedeljkov večer. Jaz, knjiga, film Petelinji zajtrk in facebook.

“Kaj si doma?” piše v fb sporočilu.

“Bi šla po tem nekam z mano,” je vprašanje, ki sledi, da doma gledam tv.

Kdaj pa jaz kaj zavrnem, sploh ko se mi sanja, da to ne bo nekaj običnega.

“Imaš kako škatlo?”

Tudi to sem imela. Kot da bi vedela, sem jo šparala.

Mateja se pripelje pred blok in jasno mi je, da greva v lov na iskanje mucke, ki joka nekje v neki šumi.

V mokrem in hladnem večeru (krepko čez 21h sva krenili) sva se odpravili proti Rogozi, Miklavžu in tam nekje zavili levo, pa potem po navodilih desno in se parkrat “izgubili” in iskali s telefonskimi lučkami. Potem, ko pa nisva več vedeli kako in kaj, ker se mucka pač ni slišalo, sva se podali v avto in nazaj po isti poti. Par metrov. Mateja ugasne avto. Novih par metrov. In tako dokler Mateja ni izrekla stavka, da če je kje bog, naj nama da znak, da bova mucka našli. Lahko tudi mucke, saj nisva vedeli koliko jih je.

Znak je padel…na moje lice je pri odprti okni padla kaplja. Par sekund kasneje je zajokal mucek.

Iz avta sva se zagnali v šumo in Mateja ga zagleda. Na drevesu čepi mali mucek, joka in joka. Matej, oseba, ki naju je napotila v iskanje izve, da mucek res je, samo ne veva kako do nje. Človek bi poklical gasilce. A ne, midve v boj, da ga prepričava, da pride do čisto spodnje veje. Obljubim mu, da bom vedno pazila na njega, samo naj pride dol, pa da ga rešiva.

Po nekem čudežu on res pride dol. In ko pride do zadnje veje..gremo…jaz tresem vejo, Mateja za zavzeto drži škatlo. Mucek pade v škatlo in ko že slaviva zmago, ga odnese iz škatle direkt v grmovje. No, pa ga iščemo dalje. Mucek se ne da in naju kliče. Končno Mateji rata in nekako nama skozi to grozno grmičevje uspe prit nazaj do avta. Zlata Mateja ga zavije v dekico. Cel premočen in premražen nekako le uspe prit v škatlo. Po vseh prepletih in zapletih pride do mojega doma.

Doma se začne bitka za mucka, ki dobi ime Mejo.

Prvi rešen mucek od Mateje je dobil ime po nogometašu. Merti. Tudi drugi je ime dobil po nogometašu. In predvsem za to, ker so za njegovo rešitev zaslužni sami M-ji. Matjaž, Matej, Mateja in Mojca.

In predvsem za to, ker je Merti s številko 70, Mejač pa 7 in seveda je zraven številka M.

Ko so me prijatelji spraševali od kod ime, je danes Tina dobila idejo, da je to dejansko iz črk imen njegovih rešiteljic. Kako zanimivo, da ima Aleš Mejač vzdevek Mejo ravno iz najinih imen.

In tako je Mejo, po dolgi bitki preživel prazničen dan pri nas doma.

Prijazna Ines mu je dodala hrano, ki mu je prijazno nabavila Mateja, Ines pa mu je prinesla še igračko in še pesek. Mislim, da je čisto navdušen..

Iskreno hvaležnost izkazujem še Severini za vso pomoč pri postopkih in navodilih in iskreni prijaznosti.

Prijaznim v azilu, ki so ga danes pogledala, ga uredili in pripravili, da bo kmalu čisto, čisto moj.

Za informacijo…star je kak mesec in pol in ima 850 gramov.

In ja, končno imam spet po letu 2005 svojega lastnega mucka.

Hvala vsem tistim, ki mu na facebooku dajete všečke in podporo, ki ste mu držali pesti, da bo ostal z mano, vsem za lepe in vzpodbudne besede.

In predvsem…hvala vsem tistim, ki ste ga pripeljali do mene.

Meni je bil namenjen in varovala ga bom dokler bom živa.

Mineva 48 ur od kar je akcija stekla in hvaležna sem, da sem se vsedla v avto od Mateje v to noro avanturo. 

Mejo je zdaj nagajivček, ki pridno grize kabl od miške, neverjetno so mu všeč tipke in moji prsti, ko pišem ta blog…tako da pisanje traja dlje, kot ponavadi. Je pa zelo simpatično.

Pa pridite ga kaj pogledat.

In da ne pozabim…Mejo je še en dokaz, kako vijolčna je naša ljubezen in kako velika so naša prijateljstva, želja in volja.in kako nas živali povezujejo…

A ni svet tako lep?

Tudi če pol noči ne spiš, ker te nekdo grize, jezi in heca…ampak vseeno. 

Vredno je…

Zato nikoli ne veste kaj vas čaka jutri..

Smejte se…ker je svet lep…

In jutri se vidimo. Spet bomo doma. Ljudski vrt nas čaka…uradno se začnejo prijateljske tekme…

Rada vas ima. Mo. :*