Žalostna sem. Res sem žalostna. Gledam v nebo in se sprašujem, če že govori angelčkom svoje spomine o najlepših trenutkih svojega življenja.
Prepričana sem,da jih bo opisoval še leta.
Osebno sva se pogovarjala le enkrat. Drugače smo se srečevali na južni ploščadi in raznih prireditvah, katerih šef je bil.
Bil je tudi prvi glas doma prvakov.
Ko sem stopila na stadion, sem hitela proti svojemu sedežu….povedal bo kaj dobrega, začel naštevat enajsterico, pozdravil bo Viole, v svojem slogu bo povedal kaj krasnega. Morda se bo kje na prisrčen način zmotil in veseli bomo,da bo to storil.
In res, bi je Človek. Oseba. Glas, ki ti je segel do srca. Zaradi njega smo še posebej imeli radi Ljudski vrt. Znal je mirit, pričarat vzdušje, nas nasmejat, nam dajat energijo, tudi igralcem. Bil je nekdo, zaradi katerega si imel občutek, da svet ne more bit lepši. Bil je nekdo, ki je bil tisti dodatni igralec.
Bil je naš. Vzeli smo ga za svojega. On je bil na nek način naš prijatelj. Ker je imel tako vijolčno srce, kot redko kdo. Predan, srečen, vesel. Vedno je na stadionu verjel.
Ko je pozdravil najboljšo publiko na svetu, smo ploskali kot zmešani. Ko nam je ob koncu zaželel lahko noč, je tudi on komaj čakal naslednjo tekmo.
Srečali smo se na okrogli mizi decembra v Udarniku. Njegove prigode so bile nepozabne. Smejali smo se vsi. Bil je prava popestritev in vesela sem, da je bil takrat z nami.
Zdi se, da je to bilo včeraj…
Zdaj je nekje na nebu in se “En klub, ena čast.” dere tam nekje med angelčki.
Njegov glas je večen. Njegova ljubezen tudi.
Nikoli ga ne bomo pozabili in vedno bomo verjeli, da je bil najboljše, kar se je lahko zgodilo.
Ne vem kako bomo zdaj brez njega, ker je njegov glas unikaten in predvsem naš.
Odšel je mnogo prezgodaj in dom prvakov je izgubim izrednega človeka. Človeka s pravo vijolčno dušo. Ki je samo dajala in nič zahtevala nazaj.
Njegova hrana je bil naš aplavz. Njegova moč naša pesem.
Hvala g. Kreže za vse kar ste nam dali. Za nas ste vijolčni angel in vedno vas bomo imeli radi. Kjerkoli že ste…radi vas imamo in pojemo hvalnico vašemu spominu…
Ko bomo pogledali v vijolčno nebo, vemo, da ga boste pričarali vi, za nas.
Mi vaši, vi naši.
Za zmeraj… :'(