Samo da je koruza…

Redkokdo bi mi verjel, ampak kadar gremo same vijolice na gostovanje, se vedno zgodi, da se že pred klijčijem pogovarjamo o hrani.

Na poti do kraja, kjer je gostovanje, je važno samo to, katera bo kaj jedla. Ironično, kako na koncu čakamo na hrano še deset minut, ker pred tem ne znamo pravočasno naročit in se zmenit.

In vendarle, bile smo danes na tekmi. Kot se za sončno Celje spodobi, smo tudi tokrat zmagali. Težje od pričakovanega. Pustimo, da nas je bilo na tekmi manj, kot na kaki prijateljski v Ljudskem vrtu.  Da sploh ni bilo vzdušja. Da smo se dejansko bolj smejali našemu Duletu in da smo trepetali do zadnjih sekund.

Vseeno pa tej zmagi ne bomo oporekali, saj prinaša tudi rekord 84tih točk.

Je pa vseeno žalostno dejstvo, da si nekateri fantje danes niso zaslužili minute v prvi enajsterici, igrali pa so nekateri praktično celo tekmo.

Ker pa je vseeno danes krasen dan, ki se je končal z Matejinim specialnim hamburgerjem s koruzo in z našimi običajnimi burgerji, ne bomo šimfali, kot bi morali.

Upam, da nas bo drugič vsaj malo več. Vsaj malo. Ter da se bodo živčki do nedelje umirili in da bo tako kot znamo. Z lahkoto.

Zadel je dvakrat Dejan. Za zmago.

In da ne pozabim…hvala Kata (smo te pogrešale na poti domov), Mojca, Mateja in Barbara. Kot zmeraj, mi je čas z vami neizmerno hitro minil in hvala, ker ste mi pregnale slabo voljo. V novi sezoni se veselim druženja z vami na gostovanjih.

Fantje so spet metali žoge…