Po dolgih treh mesecih sem se vrnila nazaj. Na mojo tribuno. Na moje mesto. Tja, kamor spadam.
Vijol’čni fun park je našel spet mesto pod južnim soncem. Ljudje so se srečali, spili “tisto, ko ni voda” in bili veseli, da so bili znova skupaj.
Na južni sem srečala številne prijatelje. Druženje je bilo krasno. Pohvalit moram svoje prijatelje. S štopli so prihajali in prihajali. Ines je prinesla še papir, da bom pomagala sosedi. Krasna gesta. Ponosna sem na vse. Upam, da bomo s tem nadaljevali tudi naslednji teden.
Tekma proti vedno neugodnim prijateljem iz Domžal se je začela tako zaspano, kot se je prejšnja končala, nadaljevala uspešno, kot smo od njih pričakovali. Vmes smo dobili gol, ki smo se ga bali. Na koncu pa je zabil tisti, ki to počne tako ali tako zmeraj. 🙂 Zmagali smo. Zasluženo, pa reče kdo kaj želi.
Seveda imam koga, ki bi ga posebej pohvalila. Tudi koga, ki bi si ga želela v enajsterici, pa sem mu le pomahala, saj je sedel za menoj. A vsaka čast naši 6-tki, brez katerega ne bi zmagali, 11-tki, da se vrača na pota stare slave in seveda 20-tki, ker bo počasi podiral vse pred seboj. Koga sem pogrešala? Moja 24-tka, upam, da bo kmalu nazaj. Zasluži si prvo postavo bolj, kot kdorkoli drug. Dvomim, da sem samo jaz takega mnenja.
Vsi, ki me poznajo, vedo da so te tekme še z drugih vidikov zame velika preizkušnja. Ni mi lahko, vendar mi uspeva, da sem se vrnila na pot, ki je samo moja.
A, ko bi le vedel…in vesela sem, da vsaj On ne ve…in ne bere mojih misli…da bom bitko z mislimi končala in bom nekoč pogledala nazaj in rekla, da sem hvaležna, da je Ljudski vrt dom prvakov. Med prvake se štejem tudi sama. Zmagala sem. Tudi danes. In ponosna sem nase. 🙂
Foto: Dejan Laketić