Včasih se sprašujem, če bi bilo drugače, če bi kot mala deklica prvič stopila na stadion in navijala na tribunah že od otroških dni.
Mogoče nisem navijala na tribunah, sem pa hitro svojo vijol’čno pot našla pred tv zasloni, zdaj pa je že več kot desetletje in pol ko sem s fanti na tribunah.
Ta blog bo drugačen, kot sem pričakovala pred tekmo. Iskreno sem upala, da bomo v mrežo Triglava pospravili par golov, na koncu pa se je tekma končala brez golov.
Zaslužili bi si zmago in po tem kar smo videli, smo vendarle lahko razočarani nad razpletom, saj bi si fantje, če bi ta bunker vendarle prebili, zaslužili tri točke.
Medtem ko starejši gospod ni razumel, da to ni tekma lige prvakov, ampak čisto običajna prvenstvena tekma (kje so bili ljudje okoli mene, ki jih bom srečala na Liverpoolu, mi ni znano), ki prinaša ligo prvakov.
Ker je bilo danes kar nekaj poznanih otrok, ki so bili v družbi nogometašev, ki so jih pripeljali na stadion, sem bila prav ponosna, da lahko fotografiram to zlato generacijo, ki prihaja za nami.
Tekma je bila napeta, prijetna, na trenutke šokantna, z neverjetnimi vložki gospoda s piščalko, ki je, ne boste verjeli spregledal par iger z roko, par neprijetnih prekrškov, predvsem pa se je zgubil v igri kartonov, ki jih sam danes zagotovo ni razumel.
A če gola ne daš, pač ne moreš zmagati in tudi to točko bomo ob koncu sezone še kako zelo potrebovali, zato je prav, da smo zanjo hvaležni.
Kljub mrazu, ki načenja to jesen, smo uspešno zdržali tudi tretji polčas pri ograji, kjer sta dva prijatelja stara 10 let zbirala podpise vijol’čnih bojevnikov. Hvaležna sem vsem, ki ste se podpisali in jima polepšali ta krasen vijol’čni večer. Z vašimi neverjetnimi gestami ste ga polepšali tudi meni. Hvala vam iz srca.
Ko sem po tekmi objemala moje otroške prijatelje, ki so mi povedali kako so navijali in kako so pozitivno zrli v novo tekmo, sem v teh otroških iskricah videla toliko ljubezni, toliko vijol’čne energiije in toliko novih zgodb, ki prihajajo. Ko so se tako iskreno drli Mojcaaaa, da so mi zagreli moje srce, da mi je bilo res toplo, ko so prihajali, me objemali…sem vedela, še enkrat znova, kako neverjeten je ta naš stadion.
Na njem so generacije, ki so NK Mariboru že toliko dale in toliko še bodo dale. Za nami prihajajo ti krasni otroci, ki jim oči žarijo ob teh fantih, ki prihajajo. Od Denisa z berglami, do Damjana, ki odhaja na reprezentanco. Toliko smeha, toliko ljubezni, toliko spoštovanja.
Ljudski vrt. Mogoče nismo zmagali na igrišču. A ustvarila so se nova prijateljstva, nova poznanstva, neverjetni spomini in predvsem nasmehi, ki jih hranim v svojem srcu.
NK Maribor in Ljudski vrt sta več kot samo nogometna zgodba. Sta zgodba o prijateljstvu. In je dom, kjer smo srečni, da se znova srečamo. Res je lepo tukaj. In hvaležni smo za vsako tekmo, ki jo imamo, za vsako zgodbo, ki jo pišemo.
Še enkrat znova sem tako neverjetno hvaležna za Sevillijsko zgodbo, ki jo bom nosila v srcu dokler bom živa in še naprej. Pripovedovala jo bom naprej in povedala vsem, da si tako velik, kot imaš srce. In tu, nekaj metrov vstran od stolpnice v kateri živim, smo dobri ljudje na kupu. In skupaj bomo zmeraj in tega zida, vijol’čne, rumene ali bele barve vam nikoli ne bo uspelo zrušit.
Hvala, ker ste in hvala, ker smo lahko z vami.
Rada vas ima.
Skozi otroške oči prebujena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić