Ko ima Tedi kakšne službene obveznosti, se rada kdaj priključim, da grem raziskovat kakšen del države, ki ga bolj bežno poznam.
Kranju, Žički kartuziji in posebni zgodbi o Piranu tokrat čisto na kratko o Velenjskemu jezeru.
Zakaj ravno tja?
Ker grem vedno na stadion, pa se tam oglasim zelo redko ali nikoli.
Ker sem prišla samo do enega dela in se obrnila in že hitela na tekmo.
Tokrat sem šla en velik krog okoli.
Srečala številne sprehajalce in tekače. Pa tudi konje, mamice z vozički.
In nogometaše NK Rudarja. Na pomožnem igrišču so trenirali.
Nisem se drla Maribor Šampion. Nasprotno. Glede na to, da sem bila cela vijol’čna, sem se vseeno želela samo izmuzniti, da so lahko mirno trenirali za petkovo tekmo, ki jo pridno reklamirajo pred stadionom.
Srečala sem še gospoda ribiča, ki so ga labodi čisto okupirali.
Prebrala kar nekaj strani knjige, pogledala kako zgleda stadion, ko nikjer nikogar ni.
In pomahala v slovo, do drugega leta, ko se znova srečamo.
Prijeten sonček, tudi rahlo je pihalo, pa vendar so bile to prijetne urice malo vstran od doma, kjer je bilo večino časa zelo mirno.
Pa še malo učne poti sem imela. Lepo so se potrudili.
Kraj, tudi za vijolico z nemirnim srcem.
Lepo je bilo.
Če kaj, imamo pa res lepo državo.
Naj ta blog spomni vse nas, da ne rabimo v svet iskat dragulje.
Najlepše imamo pred nosom.
Ponosno.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić