Nekje na poti ujameš kapljico in si želiš, da bi za zmeraj ostala. Nekje na poti srečaš nekoga, ki si ga tako srčno vesel, da se zdi, da si s srečanjem objel ves svet. Nekje na poti se zaženeš po stopnicah, da bo vse tako kot mora biti. Nekje na poti upaš, da ne deluješ preveč nora. In nekje na poti ti postane vseeno. Ker živiš in obstajaš.
Navijačica Nogometnega kluba Maribor sem. To le blog 1398. 1083 nogometni. Za mano je več kot 14 let pisanj sredi noči, sredi dneva, sredi jutra. Sredi življenja. Sredi kaosa. Sredi premalo časa.
A tudi. Po izjemnih zmagah. Norih nočeh. Včasih prespanih jutranjih misli. Po porazih. Po bolečinah. Po solzah. Dežnih kapljah, vročini a tudi snegu. V blogih sem napisala že vse. Materiala za knjigo je dovolj. Le poguma še zmeraj ni. Vedno rečem da bom, pa to bolj druge prepričujem ko sebe. Sebe pač ne znam prepričat. Mogoče pa kdaj. Ko bo morda drugače. Morda bolj po starem. Ali po novem. Ali pač bo.
Težke so te tipke kot je prtljaga, ki jo vlečeš čez celo letališče, ker je tvoj terminal šele pri številki 42. Težko je povedati kaj si misliš po derbiju, na katerim si bil realno od 18:50 do 22:45 pa si menda videl samo dve tretjini tekme. Odštejmo da smo na ploščadi takoj po odprtju, odštejmo vse prekinitve in vse kar je zletelo na igrišče in skoraj v nekoga pa smo tu kjer smo.
Da smo se po tekmi vsi pobrali domov kot še nikoli, je menda jasno. Pa da sem razmišljala po kateri poti bi šla in sem prijaznega varnostnika vprašala v katero smer gredo nasprotniki, da ni možnosti, da se srečamo.
Ste pomislili na ta scenarij pred to tekmo? Nikoli pa nikdar. Pa nikdar niti upam da več ne bom.
Atmosfera je super zgledala. Ekipa je zgledala super. Zgledal je kot derbi. Vse je imel. Dokler ni imel več ničesar. Ko se ni čulo, ker se mogoče ne bi videlo in ker je vmes spolzelo, ker je odletelo. Ker je bilo pač po njihovo, ker celo sezono pač ni bilo. Tabela ima svojo zgodbo.
Rezultati svojo. Scenarij življenja šele.
Če sem se včeraj kaj naučila je to, da življenje ne vrne. Je kak je. Ne vrne. Imela sem dovolj časa da sem dojela, da lahko eni delajo derbije, igrajo derbije leta in leta. Pa ne razumejo derbija. Ali pa ga nočejo razumet in je posledica tega kar sledi. Ker derbi ni tekma. Derbi je večer, ko dobiš več kot v kinder jajčki.
Ko ne glede na to kateri si na lestvici je jasno, da se bo o tekmi govorilo še tedne. No, ta se niti končala ni, pa bo debate do poletja.
Dragi moj sedež, jasno mi je, da se en čas ne bova srečala. Žal mi je. Zelo te imam rada. Poseben si mi in najljubši.
Res si želim samo da bi vsi skupaj razumeli. Da bi vsi skupaj stopili. Predvsem pa si želim malo več spoštovanja do vsega. Ampak vsega.
Ko prevoziš vse te kilometre za klub, ki ga imaš tako rad… tisti, ki je bil kdaj z nami na naših poteh bo razumel. To ni samo tekma. To ni samo pot. To je del življenja. Kradeš si od ust in jemlješ dopust, da si lahko polek.
Evropi smo pomahali v slovo. Letos ne bomo šli dlje kot do Kopra.
Lahko bi se šla sarkazem, a nimam niti zanj več prave energije.
Ljudski vrt je prostor posebnih ljudi. Smo edinstveni, drugačni in posebni. Ene stvari bi bilo treba nujno rešit čim prej in že 10 let nazaj je bilo prepozno. Za ene stvari si bo treba čas vzet in vzet v roke tudi druge ljudi. In predvsem se je treba pogledat v špegl. Tak, čisto z vsemi napakami in slabostmi. Ker pač vsi jih imamo. In mogoče bi nekateri namesto da bi se ukvarjali z napakami drugih, začeli pri svojih.
Mogoče bi nekateri le dojeli, da odkar izven igrišč delajo napačne poteze te pač vplivajo tudi na samo igrišče. Predvsem pa bi bilo prav, da bi se manj prepirali in več pogovarjali. Da bi sprejemali dialog in razumevanje. Ne derbija. Ampak pomena tega kluba. Eni so pozabili kje smo, eni sploh ne vedo kje so, tiste, ki prihajajo pa bomo težko vse to naučili, ker smo vsi še pri prvi lekciji.
Lahko bi spala po teh treh urah in dolgi jutranji poti. Pa sem razmišljala, da bom pisala zdaj. Noga bo zaspala kot se Molly tišči k njenemu najljubše kavču in kako nesmiselno se vse zdi, če ne razumeš in kako velik smisel ima, če pogledaš širše in globje. Predvsem pa mi ni jasno kako so nekatera vrata tako fejst odprta in nikoli ni prepiha. Pa ramena nič ne bolijo, a?
Nedelja je. Res sem upala da se bomo hvalili kak smo razbili nasprotnika, ker smo imeli preprosto vse možnosti za to. Ta porcelan je ostal na tribunah. O zmagah bomo pač študirali ko bo znova spet čas za to.
Lepo vas je bilo vse videt, res tak lepo vse videt. Tudi tiste, ko se trudite, da me ful ne vidite.
Jaz vas vidim, samo menda veste da imam tudi jaz svoj del svoje rame. In ja, lepo je, ko si tam nekje in stopi skozi vrata ta poseben obraz, ki mi je včeraj povedal in pokazal zakaj sem zmeraj tako vztrajala. Ta toplino in hvaležnost, ki sem jo čutila sta mi dala toliko nove moči, da se to sploh ne da povedati.
Včerajšnja tekma me je naučila, da ne glede na to na katero tribuno bom šla v prihodnjih tednih je jasno… naučite se reči »oprosti, hvala in prosim,« ter začnite znova. Naj vas ne bo strah novega koraka, ker na njem ne boste sami.
Skromno in hvaležno vztrajam dalje. Svoje barke pač ne zapuščam, ko malo pušča. Zakrpali bomo luknjo takoj po tem, ko bodo vsi z majhnimi zobki rekli pa, pa.
Dragi navijači. Res nam ni lahko. Dvomim da bo nam kaj hitro spet kaj lahko. Samo prosim vas lepo. Res vas lepo prosim. Bodimo skupaj. Držimo skupaj. Verjemimo skupaj. In predvsem ostanimo prijatelji. Zaradi ljubezni do tega kluba. Zaradi zgodovine. Zaradi vsega, kar smo doživeli, preživeli. Zaradi grba, ponosa in vsega kar to prinaša.
Ne vem kje se ta agonija konča. Vem pa s kom se konča in enkrat se bo končala.
Rada bi vam rekla še: ko življenje boli, poglej me v oči, nočem da sam si, zato zaupaj mi.
Zmeraj. Ker je prav tako.
Kaj še ostane ko ničesar več ni?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić