Pa je uspelo. Ena skala je pala (ne padla, pala je) s srca našega in veselili smo se, peli, ploskali, se drli ko blesavi in zmagali. Zmagali smo! Zasluženo.
Ne bomo iskali igel v travi, ne bomo iskali nekih brezveznih malenkosti.
Fajn smo se meli, dosti smo se menili, smeha in živcev ni zmanjkalo. Pa Nino in Ognjen z mojstrovinami. In ekipa s srcem.
Bilo je točno tako kot se je moralo zgoditi.
Ponosna, srečna in hvaležna.
Pa še vedno imam najlepši stol na stadionu.
Krog okoli pred odhodom domov je bil pa tudi ful fajn. Kake lepe lučke imamo, kako lepa postaja zahodna tribuna.
Pa vse je lepo. Jaz sem srečen človek.
Tak smo čakale po tekmi. Da zaploskamo. V zahvalo za izjemnost.
Verjamem, da prihajajo še lepši in lepši časi. Ne morete mi tega vzet in vedno bodo moji. Tota vijol’čna ekipa, ti moji krasni prijatelji…to je tak lep paket. Najboljši ste.
Ne menjam vaše pozitivne energije za nič na svetu. V čast mi je da vas poznam.
In za konec še eno dobronamerno priporočilo…saj vem, da nisem znana po slovenskem jeziku, da ne skrivam od kod sem in s ponosom govorim Štajersko…ampak jaz sem vendarle na drugi strani mikrofona…v razmislek.
Do nedelje, ki bo ponedeljek.
Rada vas ima.
Tista z najlepšim sedežem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić