Rada je imela mavrico

Trenutek, ki postane spomin. Korak, ki te objame v neskončnost in te vrne tja, kjer si doma. Ko se združijo ljubezen, hvaležnost in spoznanje, da si lahko bil, obstal in vztrajal. Nekje med granitnimi kockami najdeš duše, ki so zaznamovale svet. Se pokloniš velikanom in si rečeš, da si hvaležen, da si del tega sveta.

Zadnji dan Pariza sva namenila preteklosti, da sva odšla v prihodnost.
Ne bi želela, da bi ta zgodba nekajdnevnega potovanja postane spisek korakov ali prevoženih kilometrov na metroju. Kaj šele prehojenih poti, ali morda iskanju stičišč spoštovanja do mesta, kot prestolnica Francije zagotovo je.

Lahko bi rekla, da od Ingoličeve Gimnazijke dalje ljubezen do teh pločnikov zgodb in pogleda na Eiffelov stolp traja kot neskončna zgodba sanj.

Več kot deset let je trajalo, da nama je uspelo, da sva stopila z metroja in je rekel, da greva do prve točke ogleda najinega prvega pariškega jutra. Trocadero ima zdaj ime. Že skoraj 24 let nosi mojo zgodbo. Takrat sem prvič stopila na razgledno točko, kjer sem ga zagledala. Zajokala sem. Prvi dan in jokala sem zadnji dan, ko sem fotografirala prijateljice in se odpravila na isti metro, ki me je znova odpeljal do hotela in proti letališču.

Ker ko prideš v to mesto ti je jasno, od kod vse bo žarel ta oboževan, spoštovan in res močno obiskan stolp. A eno je. Ob osmih zjutraj, ko se mesto šele prebuja, je občutek osvežujoč. Nekaj pogumnih jutranjih tipov ljudi se fotografira, išče idealne lokacije za popolno poročno fotografijo.

Nekje na poti med deli do stolpa te čakajo travniki, stavbe mladosti in starosti, mostovi vseh vrst. In ko misliš, da mesto ne more boleti, te čaka ogenj. Tisti znameniti plamen nad krajem, kjer se je poslovila princesa Diana. Kjer srce bije drugače. Kjer srce išče pot z mesta trenutka, ko nič ni več enako.

In ker čutiš, si želiš, da bi jo lahko spoznal, jo objel in ji rekel kako pomembna je bila zate. Zato trenutek, ki ostane. Tudi ko te pot pelje na enega od številnih pregledov, ki se jih skozi dni v mestu navadiš.

Velike atrakcije imajo varnostne preglede in sprijazniš se, da to spada k temu, da si tudi ti varen. Pa saj sem navijačica. S pregledi se srečujem dnevno in zmeraj znova si želim, da bi to bilo vsepovsod.

Kot dejstvo, ki mi ga je mesto ponudilo, brez da bi me zanj bilo strah. Čudno, da bom to omenila, a za človeka, ki zmeraj išče stranišča, je Pariz mesto, ki ima točno to, kar potrebujem. Brezplačna, čista in zelo varna stranišča. Gospa mi je nedaleč stran od stolpa povedala, domačinka, da se razume, da so to naredili, da so park ohranili čist. Če mene vprašate, tudi mesto. Ker jih mesto premore na desetine in blizu velikih znamenitosti jih zagotovo ne boste zgrešili. Tudi blizu slavnega pokopališča ga imajo. In ne morete jih zgrešiti.

Kot ne kolon, ki se vijejo kamorkoli pridete. Pa je to vhod v slaven Louvre ali pa samo Notre-Dame. Za obisk slednje si lahko rezervirate brezplačen ogled, lahko pa se preprosto postavite v vrsto, pregled in že občudujete notranjost te prekrasne katedrale, ki ima že številne popravke po požaru, veliko dela pa jo še zmeraj čaka, da bo počasi znova v stari podobi.

Vendar ni ga čez poglavja zase, ko si na vrhu znamenitega stolpa in si prestal vsa dvigala, čakanje pa res ni predolgo. Glede na obisk leta nazaj je razlika le ena. Večje so gužve in red je vzpostavljen bolj kot je bil takrat. Ljudje se znajo prilagoditi in Francozi to delo opravljajo z odliko.

Če greš v lastni režiji, si lahko za stolp vzameš čas in vsaj 2 do 3 ure gresta kot bi pihnil. Od vrha dol, potem pa se še malo izgubiš v prvem in ker ti je od drugega fajn dol it peš, je pot res fejst zanimiva, če piha, ti pa imaš preveč las. Seveda se mi je spotaknilo na štengi. Nepredstavljivo bi bilo, da se mi ne bi. Sploh po tem, ko sva občudovala Pariz z vseh strani in se počasi poslavljala s štenge na štengo. Nekje s Tadejevimi makroni v bližini.

Sončen dan veliko da, koprenasti oblaki mu dajo dodatni sijaj. Pa fajn hrana in moč, ko stopiš na ploščad kjer te čaka vožnjo z ladjico. Le ta je zgodba zase. Sploh če naletiš na kup najstnikov, ki jim je edini cilj, da sami sebe fotografijo neštetokrat in mahajo ljudem kot predsedniki.

Vožnja je prijetna, v številnih jezikih, pogledi drugačni. Spomini zgodbe o tem kako sem zgrešila katedralo, ker smo naredili drugačen krog od pričakovanega. Zakaj bi človek hodil po ladjici, če pa je na enem mestu tak fajn. Aja, sem rekla da ne bom o preštetih korakih. Ko se dan preveša v večer že noge pečejo, a nimaš mira. Preprosto imaš energijo, da bi še. In še boš. Ker na ladjici je pogled, ki te zaboli in bolečina ne spusti. Pod mostovi so številne spalne vreče. Brezdomstvo. Zgodba Pariza, ki je zaskrbljujoča, kot vsa umazanija, ki je ni mogoče odstraniti. Videti toliko ljudi na cestah in pod mostovi te pripravi do hvaležnosti, da imaš vse kar rabiš. Ker eni pač nimajo.

Ker veš, da se bo dan končal na stolpu, ki je v času, ko to pišem že zaprt, ker je šel v prenovo. Zaprt bo kar nekaj let. A pogumen stolp, ki je tako deloval vse od leta 1974. Izjemno vsebino je nosil in želela sva si ga ogledati zvečer. Montparnasse Tower je bil drugačen od vseh krajev, kjer sva bila. Imel je toliko miru. Imel je toliko ljubezni. Ko je sonce zašlo in je Eifflov stolp zasijal v vsej svoji ljubezni.

Dih jemajoči Pariz. Nešteto krogov sem naredila po tisti glavni ploščadi in potem še spodaj. Težko je bilo oditi od tam. Kjer si našel pogum. Se naučil dvigniti krila. Biti pod oblaki. Najti sebe.

La Defense ni v planu za prvi dan. Samo daj, greva. Malo se peljeva, pa sva tam. Seveda sva. Pogled na tiste štenge tam gor mi daje vprašanje kak mi te naj še to rata. Brez težav. Nič sopihanja. Samo sreča in ponos. Tu sva. Sredi te prestolnice in privilegij imava, da sva tu.

Pa jutranji pohodi so se splačali. Samo kolena in gležnji se pritožujejo, da vseeno bi res lahko nehala. Vsaj za danes. A moč novodobnega poslovnega okrožja te čisto prevzame. A veva. Nora dogodivščina je še pred nama. Le da v torek še nisva vedela, da bova ob tej dogodivščini tudi fejst tečna, premočena in nemočna. Verjetno bi naju v sredo rešila kakšna pelerina.

Mogoče, ker Eyof marela je veliko pomagala. Sploh, ko mi je sredi Slavoloka padla na tla in logično, da se je vrhnji del zlomil. Na ploh poln dan. In dan, ki ga nikoli ne bova pozabila. Pa ne zaradi znamenitosti, ki sva jih obiskala.

Kajti sreda se je končala s skorajšnjo katastrofo. A še pred njo. Uf, kaki dan. In kakšne norosti vsepovsod.
Grenelle, tržnica, ki bi jo moral obiskati vsak. Res, samo v sredo in nedeljo se dobijo tam pod tistim mostom. In ja, prišla sva tako zgodaj, da so komaj pripravljali vse skupaj. Kasneje nisva imela časa, užitek gledanja priprave pa je tudi posebna zgodba.

Tržnica, ki nosi posebno zgodbo. In ljudi, ki ljubijo svoje mesto. In živali. Ki jih je na vsakem koraku nešteto. Če kaj, Parižani imajo radi pse. In psov vseh pasem in rešenčkov je bilo na stotine. Tu pa tam me je kateri pogledal, mariborskega privilegija skoči na mene in daj da se cartava pa nisva imela. Mogoče je kriv značaj lastnikov, mogoče okoliščine, mogoče kaj drugega. Na tem mestu ne bom ugibala, mislila pa si bom svoje. Zagotovo.

In če sem že pri živalih. Srečala sem eno samo mucko. Bila je črna. Na britofu. Prečkala nama je pot. In šla svojo pot. In se nikoli ozrla.

Kot se nisva midva, ko sva po pregledu na Stade de France hitela proti trgovini, kjer smo imeli začetek ogleda stadiona. Mogoče dve minuti. Noge pa kot da bi jih zalili s škafom vode. Vrhunsko za sredo, si mislim. In ja, trgovina in muzej mi odvzameta misli. Koliko zgodb nogometa, ragbija in koncertov. Dokler ne pride on. Simpatičen vodič, ki nas posede na tribuno, razlaga zgodovino, potem pa nas vodi kje ti srce poželi. Zapor za navijače, novinarski del, sodniški del, slačilnica in seveda predsedniška loža. Uf, sedela sem tam, kjer sedi predsednikova žena.

Kakšna usoda ali naključje, kakorkoli to vzamete. In še trenutek, ki ga dajem v svojo zgodovino. Vpraša nas ta krasen vodič pred glavnim vhodom za nogometaše, da je na tem mestu nekoč ostal Ronaldinho. Finale pokala Francije (vsa finala gosti ta stadion brez izjeme) in dečko ni mogel priti na tekmo. A jo je na koncu vendarle dočakal in odigral.

Namreč, vodič nas vpraša zakaj ni prišel noter. Povem mu, da zato, ker je bil brez akreditacije. Presenečeno me pogleda in reče, da sem prva, ki sem to vedela odkar dela na tem mestu. Malo mi je špehec zrasel. A sem mu kasneje tudi povedala, da sem navijačica nogometnega kluba Maribor, saj sem s seboj imela naš šal, na glavi pa našo kapo.

Da sem jasno da velika navijačica je jasno, ker sem naše evropske zgodbe povedala kot da bi se zgodile včeraj. V slačilnici recimo so vrteli tekmo Francozov s Hrvati. Naši sosedi, sem mu mimogrede navrgla. Posebna ženska, ki prihaja iz države za katero sem prepričana, da do takrat še ni slišal. Sploh, ker so bili med nama navijači iz največjih evropskih držav in tudi dlje.

A lepo ima konec in po iskanju kartic in magnetkov (teh se skozi dni nabere kar nekaj), naju zunaj čaka znova veter in dež. Nepozabno je neslo tako mene kot marelo, nekje za dvorano pa znova slavni olimpijski krogi. Vse skupaj sem našla tri. In pri vseh imam fotografijo. Tudi tistih za Paraolimpijske igre, ki so za svet še posebnega pomena.

Že tam je jasno, da bo dan dolg, moker in hudo nadležen. Dokler se po vojni na Place de la Concorde pot ne ustavi v Mcdonaldsu, ki je tako nabito poln, da si komaj hrano naročiš, nobena miza ni nikoli prazna, embalaža je vračljiva, različni svetovi stkani na istem mestu pa nosijo vsak svojo zgodbo. Pogled ven je vprašljiv. Pri teh Francozih res ne veš al dežuje al ne, ker eni pač gredo. Kaj bo ti marela, al kaj. Ne vem.

Zdi se, da bodo piramide Louvra suhe. Dokler se ne skriješ pod streho, ker pada dol z neba kdo ve kaj vse in ko se umiri, je pogled v nebo veličasten. Modrina povezana s črnimi oblaki meče na to veličastno zgradbo neko groteskno potezo, ki ti jemlje dih. Obstaneš, gledaš množico z marelami in si rečeš, da je čas. Da jih prehodiš. Končno. Da že 24 let čakaš na dan, ko se ne boš samo peljal skozi, ampak jim boš namenil svoje korake. Elizejske poljane. Lepe, bogate, prekrasne in čudovite. Pa PSG trgovino imajo. Uganete, ali imam od tam magnetek?

Ko stopiva pod veličino Slavoloka zmage je spet kot da je nekdo z neba dol vsipal škaf. Komaj prihitiva na nov pregled in štempljava vstopnici in se spraviva na vseh teh več kot 200 prvih šteng proti vrhu. Sama sebi držim tempo in se sprašujem če hočem, da mi tam, sredi Pariza odpove srce, ker sem prepričana, da imam luft. Tu sem še, tak da je nekak le ratalo, pol pa se po ogledu muzeja spraviva na vrh. Priporočajo, da zaradi varnosti ne odpreš marele. Piha kot se za to noro vremensko sredo spodobi in pogled nima besed. Ko so me kasneje spraševali kaj bi v Parizu dala na vrh seznama je ta pogled nanj.

S Slavoloka zmage. Ta veličasten, edinstven pogled na vse strani. Ne znam pojasniti zakaj, ampak s katerekoli strani sem šla, vse je bilo tako posebno. Da ko še pišem te vrstice vidim sebe kako ponosno stojim tam in si želim, da bi me usidrali tja za zmeraj. A vse ima rok trajanja, nama pa se sicer uradno nikamor ne mudi, večno pa tudi ne moreš tam stat. Preden najdeva fantastične palačinke, naju čaka še Center Pompidou in številni grafiti, ki se jih v mestu nisem mogla nagledati. Ta del je imel take vzgojne in zamišljajoče. Tudi ko na koncu dneva vreme spet joče.

Mareli sta v rokah, ko se pozno zvečer vračava s številko 13 znova proti najinemu hotelu in sva hvaležna, da bodo ta metro prenavljali, ko bova že davno doma in bo dobil boljšo in novejšo verzijo samega sebe. A tisti večer sva tudi midva dobila boljšo in hvaležnejšo verzijo eden drugega.

Do tega, da bi Tadej ostal brez dokumentov in denarja je manjkalo le nekaj sekund. Sva na nabasanem metroju, na kar se, ko se voziš z njim večkrat na dan, prav navadiš. Že prvi dan, ko sva prišla z letala do hotela, sva videla, da je sistem hiter in zanesljiv, ampak tudi nevaren, ko se gre za druge obiskovalce. Prijatelji so naju opozarjali naj paziva in to sva storila. Vse dokler ni šlo zaščititi Tadejevega žepa do te mere, da bi lahko čisto skril žep, ki je imel njegove dokumente.

Na eni od postaj zadnjo sekundo na metro stopi čuden tip. Čudno diha in ko pogledam Tadeja, ga vprašam, ali ga je kaj strah. Vstran od doma sva, ne razumejo naju, sploh ne zadeti in čudni tipi kot je bil ta. Čutim nevarnost in ne morem se je znebiti, a kaj ko se ne morem premakniti, skupaj smo kot sardelice in želim zaščititi oba, a kam naj grem? Dokler ne gre on.

Spravi se z metroja z izgovorom, da mu je iz ušesa padla slušalka. Kaj sledi so sekunde, ko Tadej ugotovi, da nima več denarnice v svojem žepu. Kako je prišlo do tega bo za zmeraj ostala neznanka, a ko se je sklonil, je zagotovo naredil gib, ki ga tako ali tako ne razumem. Tadej se je želel pognati za tipom, ko so ga izjemni in srčni Francozi poklicali. V rokah so držali njegovo denarnico in dokumente, ki so padli iz nje. Oba sva se tresla ko sva stopila nazaj na metro. Na končni postaji sva pogledala v denarnico. Vzel mu ni niti centa. Niti enega dokumenta. Zaradi srčnih Francozov bo ta katastrofalni zaključek dneva za naju ostal v spominu kot eden najlepših, ker se je katastrofa spremenila v upanje in srčnost francoskega naroda. Hvala vam. Iz globin srca vam hvala.

Da sva lahko brez skrbi vstala, znova zgodaj pojedla zajtrk v tako mrzli jedilnici, da so še natakarji hodili v bundah (pa še en dan v sobi ni bilo tople vode in so nam to seveda zamolčali), potem pa je rekel, da me bo peljal tja, kjer še nisem bila nikoli. Na vseh razglednih točkah mi je pokazal kje stoji. Da tja pa greva v četrtek. In tam boš, končno boš tam. Ja, okoli devete zjutraj, ko se v sosednjem parku igrajo kužki na igrišču samo za njim, sem na  Montmartre. Stojim spodaj in si rečem, da to ne more bit res. Ni fotografije, ki bi pokazala veličastnost tega trenutka. Ni tiste veličine, ki jo zmore beseda, ko greš na vhodu (še en pregled in najbolj zabaven varnostnik vseh časov) v baziliko Sacré-Cœur. Občudovano, spoštovano. Bi šla še na panoramski ogled. Če si tak zgoden kot sva bila midva, kar pozabi. Odprl se je šele ob nekaj čez 10h zjutraj.

A nič ne de, saj pohajava po teh prekrasnih ulicah in se počasi mimo vseh možnih grafitov prikaževa do Mur de je t’aime, zidu ljubezni, ki pa je zaradi varnosti zaprt. En del sploh ni več viden. Zob časa naredi pač svoje. Moulin Rouge naju pozdravi na koncu ulice, nekje vmes do cilja najdeva še Accor Areno (mečem na koš brez žoge) in preden se zapodiva na kosilo zraven znamenite stavbe Notre-Dame, si jo od blizu pogledava in seveda iščeva točko Point Zero in ko jo zagledam letim do nje, čeprav za njo se nihče ne greba, nihče ne čaka, da se bo na njej vrtel in si kaj zaželel.

Samo jaz tam maham z rokami in vrti se mi, samo sem pa tam in po ogledu katedrale še par tujcem, ki jo fotografijo razložim kaj naj naredijo. Vsi se vrtijo, zaželim jim srečo in upam, da se jim bo želja uresničila. No, predvsem si želim, da se bo moja. Nimam občutka, da letos, verjamem pa da v prihodnjih letih.

Kosilo je fajn, ogledi mostov pa tudi. Na spisku sem jih imela kar nekaj, videla sem ji po moje več. In vsak za sebe je tako zelo veličasten, kot tudi mestna hiša, ki še zmeraj sije v vsem svojem sijaju. Le večja je, kot jo imam v spominu. Ne daleč stran je slovenski avtobus. Na njem je Rugby Slovenija. Upam, da so uživali tako kot mi.

Čaka naju Panteon, številni parki in tisti najbolj poseben. La Villete. Iskala sem tisto žogo in našla še modro kocko. Kako veličastno. Nobene gužve. Izjemna energija. Noro. Ko sem prišla tja, sem si zaželela, da bi si tisti urbani park lahko nesla domov. Številne stvari po Parizu sem zadnje tedne iskala pred odhodom. Ta se mi je zdela zelo oddaljena, na koncu pa me je pot do njega odnesla dvakrat. Drugič v sobotno opoldne, a hvaležna sem bila, da sva bila v tej čudoviti naravi, ki naju je peljala še k enemu parku, ki ima žal zaprti most do otočka (varnost je le varnost). Ampak četrtek se je počasi poslavljal, nogometne tekme na tv kanalu so naju pospremile v spanec. Prenašali so hkrati kar sedem tekem.

Najin peti dan pa sva zgodaj začela zaradi dolge poti do Versailles. Na notranje oglede nisva šla, sva pa se napotila proti vrtovom, ki počasi dobivajo pomladno zgodbo, marsikaj se popravlja, gradi in obnavlja, za zgodnjo jutranjo uro pa park ni tako fejst poln, zunaj pa se za muzejski del seveda nabira gužva. In ne, od tu imam magnetek iz bližnje trgovinice, ker uradna trgovina nima ravno izbire, ki bi si jo želela.

Ko se z vlakom peljeva nazaj, v daljavi zagledam Eilfflov stolp. Slikam kot nora in ko stopiva dol, vidim, da je pred mano mostiček in seveda da grem fotografirat. Če kaj, pa imam ta stolp s toliko različnih strani, da niti sama ne vem kolikih. Najdem Kip svobode, prehodiva številne mostove, tudi rahlo sumljive poti, zanimive grafite srečujeva, potem pa se po kosilu, kjer z natakarjem improvizirava kaj bom jedla, spraviva proti Parku Princev.

Ker se je ta ogled pokrival z drugim, obhodiva ta stadion najboljšega francoskega kluba in navigacija naju kmalu pripelje pred znamenito stavbo, ki se ji reče Rolland Garros. Ogledam si trgovino, magnetke pregrešno drage si pustim za po ogledu, gledam publikacije velikanov tenisa, upam, da bodo tudi teniške žogice šle z mano domov, potem pa se prikaže prijeten Francoz, ki s svojim angleškim naglasom sprejme našo skupinico, ki jo pelje najprej do velikanov, ki so začeli francoski tenis.

Sledijo najboljši deli celotnega kompleksa. Škoda, da nismo imeli več časa za spodnji muzej, kjer je lep del namenjen tudi Rafaelu Nadalu. Ampak ja, zraven zgornje umetnine pa mi je le ratalo fris nastavit. Rafa, ki je upodobljen, da stoj pa glej. Fotografija s pokali je nujna. Press center, ki sprejme 310 mest je za mene, novinarko po duši, veličasten. Ure, ki kažejo čas vseh grand slamov najdeš nekje vmes, ko pa pridemo v del, kjer tenisači dajejo izjave pa mi oči skoraj padejo ven. Usedem se v prvo vrsto, ko dovoli fotografiranje na igralčevem stolu, letim kot da mi gre za življenje, tresnem se v stol polek, ampak prva sem, kot da je dovoljeno samo meni.

Z veseljem pol počakam druge in uživam v zgodbi teniške poezije. Preden nas odpelje na osrednji stadion nam pokaže slačilnico. Mama mija. Gledam ko tele v sto dni in ne v tja tri dni, ker to je noro. Koliko prostora. Saj razumem, da je za vse, ki so tam tiste trenutke, samo tam so postelje, zofe, tv-ji, omarice. Ni da ni. Prostor, ki je videti kot bogat apartma je noro čudovit. Tadej pravi, da zgleda vse kot da je novo. Res je novo. Barvajo in pripravljajo na turnir, ki prihaja. Vse na novo uredijo enkrat na leto ali dve. Tenisači prihajajo v bajno lepe prostore. In če so dobri tudi domov gredo z bajno lepimi vsotami. In vsem jih iz srca privoščim.

Konec, če izvzamem trgovino in naštete artikle, ki jih zaradi ogleda dobim s popustom, je na centralnem igrišču. Čaka nas Rafejev odtis, ki ga občudujemo s tribune. Finale je že razprodano, mi pojasni. No, če poznam kakšnega sponzorja, bi lahko mogoče dobila kakšno karto. Seveda fotografiram kot norc. Tega ne bo nikoli več. Kako veličastno je biti samo tam.

Slišim glasove in občudujem zaprto streho, vsak stol posebej. Biti na tem Court Philippe-Chatrier centralnem igrišču je veličasten občutek. Ko greš, del srčka pustiš tam. In upaš, da bo tvoj igralec ga le našel in odnesel zmago domov. Tudi Rogerju je uspelo. Enkrat, a uspelo mu je. Rafinih 14 pač ne bo presegel nihče. Kralj peska bo to ostal za vse večne čase.

Ko zapustiva trgovino se odpraviva med tropske vrtove preko ceste in še eno teniško igrišče, sediva na klopci, počivava in sva hvaležna. Za vsak dani trenutek. Telo je zmozgano, samo to naju ne ustavi, da ne bi šla po zadnjo organizirano zadevo, ki jo je Tadej uspel skrivati do konca. In to zelo uspešno. Dokler slučajno nisem našla sama kaj bi lahko bilo v Domu invalidov. Nekaj dni prej, ko sva šla mimo mi je rekel… sem se še vrneva. In sva se.

V nepopisno gnečo ljudi, ki so prišli pogledat Aura Invalides. Da razložim kaj to je. Ne, v resnici ne bom. Napoleonova grobnica in vse kar spada zraven k svetlobnim efektom v izjemni veličini. Zadeva je vrhunska. Traja slabo uro. In niti sekunde je ne želite zamuditi. Je taka nadzemeljska. Pušča izjemno napolnjenega. Drugačnega. In ko prideš ven se sprašuješ kaj se je tukaj zgodilo. Moč, ki je ne razumem. Jo pa izjemno cenim in spoštujem. Ko sem prišla ven sem vedela, da nama je bilo to tako ali drugače namenjeno. Na poseben in drugačen način.

Zunaj je že tema. Vse je tako lepo. Greva do Eiffla, ga prosim. Je daleč od tu? Ve, da se na teh ulicah ne znajdem. Sploh nimam pojma kje je kaj. Samo to, da sem tam. Tadej obvlada vse številke metrojev, vlakov. Še na kak bus naju bi spravil, če bi želela. Razume sistem, jaz pa sem kot neki vozek polek. Zaupam mu. Vem, da me bo pripeljal na najlepše točke. Na koncu me pripelje do večerne piramide Louvra. No, takoj ko zgrešiva ulico. Ampak za ograjo občudujeva lepoto piramid, na desni stolpa. Veva, da je pred vrati sobota. Kaj če bi dlje spala, pa da neha dež, mi sugerira. Sem za. Vem, da ju naju čaka še dolga pot do Dunaja.

Zjutraj dežja res ni več, midva pa sva tam, kjer sem to celotno zgodbo v blogu začela.
Pokopališče Père-Lachaise. Stopiva skozi velik obok in pogledava na zemljevid. Naštejem številke do koga vse greva. Kasneje dopiševa imena. Tadej jih s pomočjo googla najde. No. Jim je lahko izmuzljiv. Pri Edith je prekrasno, Oscarjev grob pa je čisto zgrešena zgodba. Hodiva tako med vsemi temi zgodbami, ko me vpraša kaj bi pa sama želela imeti napisano na grobu. Čutim toplino in hvaležnost. Ter upanje, da ko pride do tega, da vem, da bo upošteval mojo željo. Želim si, da bi pisalo »Rada je imela mavrico.« Ki je, kljub muhastemu vremenu, nisem dočakala in verjamem, da me bo pričakala naslednjič, ko se srečava.

Polna notranjega miru se odpraviva proti edinemu muzeju, ki ga obiščeva v času najinega popotovanja po Parizu. Musée de la musique. Gospodič pri vstopnicah naju vpraša od kod sva. Pove, da pozna najino državo. Odgovor je bil eden in edini: zaradi Luke Dončića. Muzej glasbe je za Tadeja. On je tisti, ki v naši družini obvlada vse okoli tega, jaz sem samo bežni opazovalec in dovolim si uživati v muziki in glasbilih, s slušalkami na ušesih se vživim v ta svet, poslušam glasbenike, ki vadijo na poti muzeja, Tadeja prepuščam njegovemu svetu kjer se najina znova srečata na koncu poti. Ko sva zunaj pravi, da me bo peljal v parfumerijo, zato vanjo res greva.

Po vonjave in kratek ogled, na poti proti nepredvideni zadnji točki najdeva vrhunsko pico, potem pa jaz prvič in zadnjič najdem pravo pot. Greva namreč do akademije vojakov. Do tja sem znala prit. Prvi dan sem ugotavljala kaj je to za ena stavba. Dokler nisem pred njo videla vojakov. Zadnji dan sem šla točno tja. Nasproti nje je namreč on. Eifflov stolp. Plesala in kričala sem do točke, ko sem ga imela točno na sredini. Ujamem še kužka, ki z baretko pozira in vprašam Tadeja, če imava še čas, da greva do Trocaderota. Ko vidi mravljišče ljudi se sprašuje kam to greva. Ko sva prišla prvi dan, je bilo tam za na prste na eni roki preštet ljudi. A greva. Pogumno. Ponosno. Na zadnje poglede. Zadnje fotografije.

Ko potočim solzo in jo brišem z lica že hitiva proti postaji, ki bo ena od dveh, ki nama bo pokazala pot do hotela. Potem pa metroji, vlak. Letališče Charles de Gaulle.

Ko poiščeva izhod z letališča in šoferja do parkirišča, je že pozno. Drugi dan se zbudiva na Dunaju. S premaknjeno uro za eno uro naprej.

In spomini. Na teden, ki je postal trenutek. Na utrinke, ki so postali del naju. Na Pariz, na najin, poseben in unikaten način. Ko sva iskala poti in se našla sredi naliva. Ko sva ob rolici papirja ugotovila, da ne bo šlo brez marele in se ujela v past naivnosti. Bila sva del velike množice in našla mir v malih ulicah. Našla sva številne skrite kraje in ugotovila, da najboljše stvari pridejo neplanirane.

Bila sva del norega sveta, kjer vsi divjajo po metrojih, da so lahko počasni nad njimi. Bila sva del bogastva in revščine. Bila sva del blišča mesta in se zaljubila v najlepši pogled. Povezala sva se še bolj in se zavedala, da samo skupaj zmoreva rešiti vse težave. Kljub temu, da se je jutro odhoda spremenil v katastrofo spletne razsežnosti, sva si dopust naredila nepopisno lep, poln zgodb in tudi kakšne krasne sladice na čudovite delu parka. Našla sva najboljše zgodbe in za nič na svetu jih ne bova menjala. Poslušala sva svoje srce in mu sledila. Bila sva krik sreče, a včasih tudi nemoči.

Bila sva tam. Ker sva si deset let skupaj tako želela. In mogoče tudi zato, ker sem ga enega lepega dne prijavila na Kolo sreče in je tam, po vseh možnih čudežih, tudi zmagal.

Hvala vsem, ki ste nama pomagali pri iskanju zgodb in nama sledili, ko sva bila z njimi.
Hvala varuškam, da je bila Molly najbolj srečna mucka na svetu.

Hvala Air France za varne poti in vsem organizatorjem za čudovite dogodke.
In hvala Tadej. Ker si mi uresničil sanje.
Premagala sva vse plohe. Tudi ta nove bova.

Potem pa si najdeva nov cilj. Ki je mogoče že znan, a sva povedala na glas čisto slučajno.
Če ste prišli do konca te zgodbe, poklon. Pisala sem jo dve uri in pol.

S hvaležnostjo in spoštovanjem.
Zaljubljena v Pariz.
MalaMo. :*