Ob pripravi tega bloga sem se znova vprašala kako je možno, da tako vrhunska ekipa, kot so naše odbojkarice in so tudi ženska ekipa leta našega mesta, nimajo tudi trenerja leta.
Kako je možno, da je lahko tako vrhunski trener, kot Žiga Kos zagotovo je, ni na vrhu mestne piramide med trenerji.
Ker to včeraj… to je bilo vrhunsko. Kako odigrati tako dramatično tekmo na tako visokem nivoju, to je poglavje za sebe.
A če mene vprašate… če imate tako dobro vodjo, imate vse. Pa ne samo v trenerju, trenerjih, ampak tudi izkušenih igralkah, ki so potiskale ta »voz« naprej in so vse igralke skupaj stkale celoto, ki se ji na koncu reče zmaga.
Od začetkih zaostankov, do prednosti, pa izgube prvega niza, pa do norih ostalih treh nizov. Dvorana Tabor je videla toliko nore dobre odbojke. In polfinale si je to zaslužilo. A po spet neki logiki prenosa po televiziji pa ne. Pustimo kako se liga imenuje. Ker nima smisla.
Navijači smo uživali v krasni predstavi, navijali kolikor smo zmogli in znali in uživali v krasotici svojega primera.
Imeli smo krasen večer in hvaležni, da so nam odbojkarice podarile toliko izjemnosti, predvsem pa to kar me vedno znova pri njih tako navduši… nepopustljivosti, garanje in nikoli predaje. To kaj delajo te punce za izjemna zgodba o volji, želji in veri vase.
Zdelo se je, da samo one res skrito vedo za vse adute, ki jih bodo potegnile iz skritega rokava, da bodo obrnile še tako zavito srečanje. Te punce so pokazale karakter, srčnost in veličino njih samih in mesta.
In zato so si zmago na prvi polfinalni tekmi državnega prvenstva še kako zelo zaslužile.
Zato bom končala kot sem začela. Mogoče ni dobil naslova trenerja leta, ampak naj se mi besede pozlatijo, to on zagotovo je.
Srečno na drugi tekmi, da se kmalu vidimo tam, kjer je mariborski ženski odbojki mesto. V finalu.
Zmeraj. Ker je tako prav.
V rokah imajo čudeže.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić