Naš Štajerc

Ne poslavljam se s tem blogom, dragi Aleš.

Čeprav ga začenjam pisat vsak dan, vsako uro v glavi razmišljam kako bi začela blog o tem, kako sem te spoznala devet let nazaj, ti šest let nazaj posvetila enega svojih prvih blogov, danes pa sedim pred računalnikom in iščem primerne besede o tebi, o naši zgodbi, o tem kaj smo preživeli, koliko smo se skupaj presmejali in kolikokrat si bil ti tisti, ki si mi rekel, da bo še vse dobro.

Bil si z mano vseh mojih zadnjih norih devet let. Jaz sem začela hodit na gostovanja, ti pa si bil novinec v naših vrstah. Po svoje sva se oba učila nekih novih vijol’čnih korakov. Nisem vedela kaj me čaka s tem, ko bom hodila od Kopra pa do Lendave, ampak ko enkrat začneš, sam veš da ni poti nazaj.

Ta blog naslavljam nate, in tudi prvi ga boš dobil, da ga boš lahko prebral, čeprav sem prepričana, da si prebral številne moje bloge, za kar si štejem v izredno čast in ponos.

Najini začetki so se začeli, čisto naključno, pri ograji, pa ne tisti na severu, ampak zanimivo, na jugu. Maribor je moral igrat pred praznimi tribunami, mi pa smo stali zunaj in spremljali tekmo na zaslonu, ki so nam ga uredili, da bomo vseeno skup fuzbal gledali.

Še vedno govorim, da mi ni jasno kak je moj mali fotoaparat preživel ta jezen pogled.

V življenju tvojih jeznih pogledov nisem več videla veliko. Razen ko si se kot bojevniški kapetan podal v boj za pravico ekipe. Potem sem se bala, da boš tudi ti za sekundo pozabil na manire in jim povedal par krepkih. Verjemi, zaploskali bi ti.
Veliko je zgodb, ki bi jih morala danes napisala, medtem ko obujam spomine na zadnja leta.

Da ta blog pišem tako pozno je pravzaprav krivo predvsem to, da bi rada v blog dala vse najboljše fotografije, kar jih imam in napisala najboljši tekst,  ki ga znam napisat.

Bojim se, da bom na koncu naredila čisto po svoje, po domače in ne zameri mi, ker bom mogoče spet sfalila kako črko, ker me bo vsekalo na čustva.

Tvoj rojstni dan v Kranju in čokoladice za pot domov, pa pozdravi ob nemogočih urah na severu po koncu tekme ali pa kar na klopci pod vzhodno tribuno, kjer smo se s tabo veselili nekaj tednov kasneje, ko je na svet prijokala tvoja prva hčera. Kje smo te spraševali za drugo, vemo dobro tudi mi. Ko smo tam sredi velenjske ploščadi noreli ob njenem rojstvu, se ti je mogoče zdelo, da smo malo nori, a nam tega nikoli nisi zameril.

Spomnim se, da sem te pred leti v eni od baz vprašala kaj si misliš ko se me ta bolj »stare« prosimo za sliko, pa si se pošalil na svoj in edinstven način.

Kot to si. Znal si najt pozitivne stvari, ko smo vsi mi na to pozabili.

V vetrinjskem dvorcu pa jaz nisem pozabila na ritke, ko ste predstavljali drese za novo sezono. Ja, opazili smo tudi to.
V vseh teh letih si nas naučil strpnosti, spoštovanja in predvsem si nas naučil, da moramo zmeraj, ampak zmeraj slediti svojim sanjam. Naučil si nas, da se poštenost splača in da moramo zmeraj verjet v dobroto ljudi. Ker si ti zmeraj verjel v vse nas.

Ko sem prihitela z željo po podpisu, davno nazaj tudi dresu…sva se našla…ti veš kje in jaz vem kje. Res je bilo zabavno in nikoli ne bom pozabila tistega zadnjega decembrskega dne leta 2010, ko sem se zavedala, da imaš naše navijaško srce za zmeraj.

Odpiral si številne baze, ki so bile leta nazaj ena najbolj vrhunskih stvari. Navijači smo se družili, se zabavali, nogometaši pa ste prišli podpret te čudovite dogodke, ki so nas povezovali. Če ni bila kočija, je bila pa limuzina. Če je bilo treba, si z osnovnošolkami tudi zaplesal, ko so napisale navijaško pesem.

Vedno si znal. Kot težko kdo drug.
Najina prva fotografija je nastala uf, osem let in pol nazaj, na vzhodni ploščadi. Medtem ko nas je znal zavrnit kak nogometaš pred tekmo Slovenije z Rusijo, si ti z veseljem posnel fotografijo z nami. Pustimo vesele zgodbice o prodaji sladkorne pene in gospoda na moji levi, ko sem čakala prijatelje.

V Dudelange sem šla enkrat, s tistim res norim avtobusom, ti pa si zadel, da smo šli v Ligo Evropa. Bila je ena mojih najljubših tekem na enem najbolj nenavadnih stadionov, na katerih sem kdaj bila.

Če pogledava najbolj noro fotografijo, ki sva jo kdaj naredila, pa je to zagotovo selfie pred mariborskim letališčem, kjer je lilo kot iz škafa, vse je bilo dovoljeno, je rekel tvoj dober prijatelj, mi pa smo takrat več ur čakali na vaš prihod.

Res da ni bilo edinkrat, se pa spomnim, da sem še danes hvaležna tvoji družini, ki se je nekje postavila, da te počaka, mi pa smo upali, da boš prišel do njih, da ti lahko mimogrede stisnemo roko. Ko ste nogometaši tisto noč prihajali mimo, nam je bilo vseeno za vse dežne kaplje in vso gužvo, ki je tam nastajala. Vaši pogledi so bili neprecenljivi.

Lep čas smo imeli s tabo, Merti. S tvojo družino, ki nas je sprejela s svojo prijaznostjo in skromnostjo. Lep čas, ki se je spremenil v devet let.

Ko so mi povedali da je zunaj klubski koledar, sem rekla da naj mi dajo samo en mesec, in to mesec, na katerem je tvoj obraz. Decembra me je fejst zabolelo, ko sem izvedela, da ga na letošnjem ne bo. Seveda spremljam ostale obraze, ki jih izredno cenim in spoštujem, a tvoj še vedno manjka.

Nikoli nisem skrivala in tudi nikoli ne bom, da sem ti namenila zadnja leta vse glasove za vijol’čnega bojevnika, čeprav nikoli nisi zmagal.

Za mene si bil zmagovalec, ker si bil točno to kar bojevnik mora imeti. Srce predano delu, odnosu na igrišču in zvestobo navijačem.

Za mene si bojevnik in čeprav nimaš tega naslova, veš kaj pomeniš v naših srcih.
Ko si predlani prišel na našo Vijol’čno kri za vse ljudi, si videl kako veliko mi je pomenilo, da stojiš z nami in podpiraš naše delo. Ko si prišel lani, kljub moji noro kaotični prošnji, bi se lahko od sreče zjokala.

Nikoli mi nisi rekel ne, ko sem te prosila za podporo in vedno si dal vedeti, da si na naši strani česarkoli se bomo že lotili.
Skozi leta se je tvojih avtogram kartic nabralo kar nekaj. Upam, da se bo izpolnila še tista zadnja želja o kateri sva, prav ironično, govorila po zadnji tekmi, pri ograji, da se razume.

Neizmerno sem ti hvaležna, dragi Aleš. Za vse kar si storil za nas navijače, za soigralce, za vso vodstvo. Hvala ti, ker si prišel prvi, ko sem potrebovala podpis in nikoli pozabil na moj najljubši dan v letu. Hvala, ker si si izbral za devet let naš klub, s tistim pogledom, rahlo prestrašen al izjemno marljiv.

Skozi leta si dokazal, da miti o nogometaših ne držijo ravno in da si velik človek, z velikim srcem, prečudovitim odnosom do vsega česa se lotiš.

Trudim se, da ta blog ne pišem s cmokom v grlu, saj se zavedam, da to ni nogometno slovo. Še vedno verjamem, da se lahko naše poti nekje znova srečajo in verjamem, da boš tukaj, ko bomo potrebovali tvojo podporo.

Vedno boš eden od nas, ne glede na to kje boš hodil po svetu, kamorkoli boš peljal svojo družino in kjerkoli boš želel biti še boljši.

Nimam pravih besed zahvale in superlativov, ko se gre za tvoje ime. Žal mi je, ker ti ne morem napisat kaj več kot to kar je nastalo v teh nekaj vrsticah.

Prepričana sem, da sem pozabila toliko stvari, ki bi ti jih želela tukaj napisat, pa se jih bom spomnila, ko boš to že davno prebral.

A še enkrat znova pišem iz srca in upam, da bo prišlo v tvoje srce.
Vijol’čni bojevnik, hvala, ker smo lahko tvoji največji navijači, kar jih boš kdaj imel.

Se srečava v mestu, morda spet kje v parku, verjamem da še kdaj na kakšni tekmi, kjer boš v drugačnem dresu, a vedi…radi te imamo in ponosni smo, ker si oblekel dres številka 70.

Vse moje najljubše sedmice počasi odhajate…a jaz bom ostala. Saj veš.

Vedno bom ponosna navijačica najboljšega kluba na svetu. In najboljši je tudi zato, ker si bil ti del enega ogromnega mozaika zgodb, ki jih nosimo v zgodovino.

Ne bom govorila o statistikah, ker so pomembni samo trenutki, ki so kot tatuji vžgani v naša srca, našo kožo, našo kri in naše misli.

Dragi Aleš Mertelj, naj to ne bo slovo. Naj bo to na snidenje. Do prihodnjič, ko te bom znova srečala.
Ostani zvest sam sebi in tako plemenit in velik človek kot si.

Ko se ti svet ustavi, morda zaboli…ne pozabi…vedno tukaj bomo mi.
Klanjam se do podna in ti ploskam iz srca.
Hvaležna.
MalaMo. :*