Srečen človek sem. Hvaležno srce imam. Čutim moč, ki me dviguje in hkrati premamlja, da je za menoj tako lep dan.
Ko se je vse zgodilo tako kot se je moralo.
Pa tako sem se vsega bala. Kako bo Tadejeva službena pot. Kako bova jedla (nisva jedla). Kje bova parkirala (fajn sva parkirala). Da ne bova zamudila (prišla sva uro pa pol pred tekmo na tribuno). In kako bomo zmagali (pošteno smo zmagali).
Bil je vrtiljak čustev, želje, upanja in stopinj nazaj, da smo lahko šli naprej.
Krasen dan se je naredil in za skoraj december to pomeni tudi mraz, a bomo že zgurali nekak je vedno misel v glavi.
Saj smo te navajeni. Ni to prva zimska nogometna sezona pa tudi zadnja menda ja ne. Pa te gremo, da se imamo fajn in naj se zgodi kar se mora zgoditi.
Novinarska tribuna se lepo polni, tudi glavna je polna. Vse ostalo je le še ostanek nekega drugega časa. Ki smo ga bili vajeni in je žal že minil. In se pozna. Da se vse spreminja. Raste nova tribuna. Atmosfera je postala drugačna. Okoliščine so postale temu primerne.
Ko Mark zadene gol se zdi, da smo vsi ujeti v trenutku in ne znamo naprej. Eni od sreče. Eni od bolečine. Trenutek, ko se dvignejo roke in vse zamrzne kot trenutki, ko je vsega konec.
Prvi polčas je naš, drugi malo manj naš. Ura ne mine. Seveda ne mine. Vodimo in to je vedno isto. Zgleda, kot da se moramo znova bati, da se bo v sekundi spet vse preobrnilo, ker se zdi, da nam fortuna sreče obrača ne samo hrbet, ampak tudi vrat, glavo pa še kaj.
Ampak čas teče in žoge letijo po luftu, kmalu pa nasmehi na krilih zmage v Murski Soboti.
Gostovanje, ki ga smatram za enega najtežjih v ligi. Vedno spoštovan nasprotnik in predvsem zmeraj tisti, ki nas postavlja pred izzive, tudi če jih sami nimamo. Danes pa smo jih imeli že tak al tak pred tekmo, med in morda, kdo ve, tudi po njej.
Bil je popoldan sladke zmage. Iskrenega nasmeha trenerja in Marka na uradni tiskovni konferenci. Bil je popoldan, ko sem na njegovo glavo naslonila svojo in samo prosila, da mi uresničijo to veliko željo.
Bom že nekaj jedla. Enkrat. Bom že spila nekaj. Bom že našla toplo zavetja.
Ampak zmage bom tako zelo vesela.
Čeprav so na drugi strani številni zaposleni, ki jih tako zelo cenim in spoštujem. Ki so me pred tekmo tako zelo veseli in jaz njih. Da se počutim domače. In so oni tako zelo domači.
Glas po domu. Glas moje ulice.
Vlečem korake proti avtomobilu. Klubski avtobus je že odpeljal. V srcu nosim iskreno veselje vseh, ki se jih je naša zmaga dotaknila.
Komentarjev ni. Nikjer. Tišina pomirja in počutim se svobodno. In… lačno. Če ste pričakovali kaj drugega, ste se zmotili.
Nama ljube gostilne ali so zaprte ali pa nabasano polne, zato pristaneva na bencinski, kjer v sebe zbaševala vse možno in naju na koncu pred vrati čaka Molly.
Vonj doma. Kot vonj zmage. Ko tisti iskreni nasmeh. Kot tisto upanje. Da zmoremo več. In da se garanje izplača. In zaupanje da vero, da bo še vse dobro.
V srcu bom nosila to zmago dneva »ko postajam pionirka,« dneva, ki sem se ga tako zelo bala, da so vsi strahovi odšli z objemom ljubezni do mojega ljubega kluba.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Lepo je, ker vas ‘mam.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić