Sonček, iskanje parkirišča. Vzhodna ploščad. Suči muziko.
Vse je spet po starem.
Kulisa pa tak lepa. Kaj ljudi, z vseh vetrov prišli, da bi pozdravili ta krasen popoldan.
6500 je uradna številka. Hvala, ker smo lahko uživali v tako čudoviti navijaški predstavi.
Imamo kje fotografijo, ko smo šale gor v luft tiščali in peli Še eno rundo daj točajka? Dajte mi jo poslat. Vesela bom.
Bila je to tekma, kjer smo v prvem zapravili, v drugem pa zafurali. Tekma, ki je ponudila marsikaj. In marsikaj tudi ni. Pa bi verjetno morala.
Zgubili zasluženo po mojem nismo. Pa je kak je. Toto piko smo matrali in tako matrali, da smo sami sebe zaštrikali in si naredili vozel.
Sledilo je neizogibno. Izgubili smo.
Sredi tekme še kapetana. Tokrat je vlogo prevzel Blaž in na nosilih zapustil stadion. Lepe misli pošiljamo in upajmo, da bodo čisto vsi izvidi ok, ker takega Blaža pač ta Maribor res nujno rabi. Ki bo tak grizo, da bo še trava bežala.
Bil je popoldan, ko smo pokazali, da morda res nimamo nekih bajnih vsot denarja, imamo pa dve pomembni točki, ki jih v tej državi nihče nima. Trmaste, ponosne in zahtevne navijače, ki jih je več, kot v celotni ligi.
In ekipo, ki počasi že dojema prvo točko.
Spoštovanje do nasprotnika, veliko močnih duelov in posledično tudi utrujenosti, ki se nekaterim ne pritiče. Tudi slovesu in znanju ne. Ali pa vonju po svobodi. Kakorkoli boste vzeli.
Vedno smo in vedno bomo cenili kar je bilo »naše« in tudi ko to več ni, spoštujemo vsakega, ki si je spoštovanje zaslužil. Vključujoč strokovni štab Celja, saj je še dva meseca nazaj bil naš štab in številni igralci, ki smo jih skozi leta spremljali pri nas.
Nisem razočarana po tej tekmi, ker sem si v resnici želela samo, da bi Maribor pokazal več, kot je na zadnji tekmi proti Celju. In je. Številne akcije, podaje, ideje so pokazale, da gremo v pravo smer. Če eni ne bi šli v napačno, bi morda to tekmo lahko remizirali. Ali pa tudi ne.
Nikoli ne jemljem napak kot nekaj tragičnega. Vsak dan se mi zgodi, da se mi nekje spotakne, spodnese na poti. In to poti, ki jo po večini že leta enaka. No, zdaj malo improviziram, ker je vedno več polomljenih dreves na poti, danes pa celo zažgan avto in policijska patrulja.
Pa naj se vrnem k bistvu. Vsi se učimo. Vsi delamo po najboljših močeh. Včasih se nam zdi, da gremo prav, pa smo čisto zgrešili. Pol pa še vse leti, vse je v luftu in še ti žvižgi. In na koncu hrbet.
Za vijol’čni dres je potrebno še kaj več, kot nogometno znanje. Kar velja tudi za ostale (užaljene) deležnike tekme.
Bilo je pa res lepo. Čeprav sem ugotovila, da nekateri pač v življenju niso mogli postati fuzbalerji, ker jim je na poti stala hrana. Ali pa morda hladilnik? V bistvu ni važno.
Šteje res lep odnos vseh, ki cenijo in spoštujejo. So hvaležni, delavni in pošteni.
Pa še petke sem dobila po tekmi od dveh mojih najljubših dveh. Ona dva že vesta kdo sta.
Na dan, ko se te spominjam. Čeprav ni dneva, ko ne bi pomislila nate. Ne morem verjet, da te že dva meseca ni. Nikoli ne bom nehala govoriti o tebi, pisati o tebi, te imeti rada. Te nositi v srcu. Upam, da se mi bodo solze nekega dne vsaj malo posušile. Hvala, ker me spremljaš vsak dan. Korak je lažji, strah se mi deli.
Naj se srca nasmejijo, duša pomiri. Glave dvignejo. Telesa pozdravijo.
Do domače tekme bodo minili trije tedni. Samo še dve tekmi samo imamo doma. In če smo imeli danes tekmo na rojstni dan največjega med telovadci, se vračamo s pesniškimi rimami.
Z grenkim priokusom nasmeha lepšega jutri.
Ona, ki ji življenje kamne meče. In ki jih le-ta daje na kup.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić