Kako lepo je vedno znova priti v mesto, ki ima v grbu sonce. Sonce, ki prinaša nasmehe ljudi, prijazne kužke, ki delijo poljubčke, srečne obraze, ki svoj obraz dajejo življenju.
Koper. Tudi to sezono ga podpisujemo kot zadnje gostovanje sezone, čeprav letos krog prej kot lani in ni zadnji te dolge, zahtevne in izzivov polne poti.
Ko sva se peljala skozi Unec zaradi prometne nesreče sva tako hvaležno pela v avtomobilu, uživala v razgledu stare ceste in se veselila izleta, ki je pred nami. Trst sva pustila za drugič. Da greva malo bolj počasi.
Da se ustaviva pred Bonifiko. Da pojeva pico za ovinkom. Da stopiva do klopce blizu mestne plaže. Se izgubiva med ulicami. Pozdraviva Titov trg. Srečava na promenadi Nika in potem nama v objem prihiti najina Patricija. Sonce Izole. In ko pride Patricija, je čas toliko vreden in tako zelo premalo ga je. Ko vleti še Grega si hvaležen, da se bo tekma začela malo kasneje.
A čas nas vleče vsakega na svojo stran in pred avtomobilom me čaka kamen sreče. Nekdo ga je pustil tam. Naših barv. Prelep. Čudovit v vsej svoji popolnosti.
Štenga da štengo po tem ko se poslovimo in naju čaka tekma na vedno lepem stadionu, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto. Pol pa pride še Bernarda in večer bo zabaven.
Vemo da bomo tako ali drugače drugi. Preprosto se prepustimo toku srečanja, ki je bolj kot mirna reka kajak na divjih vodah, kjer se ne moreš čudit kakšni valovi so na poti in joj, seveda kazenske točke zaradi napak na progi. Scenarij za kajak, ki ga ne bi mogli napisat najbolj nori scenaristi sveta. Soudani moj, pa car si in car boš ostal. Ploskam fajterjem in občudujem borce, ki se ne predajo tudi ko ne razumejo.
Benjamin, ki vse skupaj konča s penalom ko kuča, kot bi rekel moj zlati Rulo. Vse vmes? Obdrži živce. Ne štej faulov. Ponavljaj si: ne razumeš, sprejmi. In še enkrat: ne razumeš, sprejmi.
Srečanje, ki na koncu ni bilo več tak prijateljsko, ker eni nimajo znanja. In ne, ni težava očitno v »se je zgodilo,« ampak »se dogaja,« in pri tem vse ostane tiho.
Ampak. Bil je lep večer. Fajn smo se imeli. In dosti smo se smejali (vmes ko smo bili čisto začudeni in zaprepadeni) in bili smo skupaj.
Ko po tekmi tak hitro zapuščam stadion, da mi še glavna vrata zaklenejo vem, da ne bom pet minut pa gremo domov. Tistih pet minut je verjeno moja največja laž v življenju in tudi ta v kategorijo »se dogaja.« Ker pač je res fajn srečat stare prijatelje, ki so ostali izjemni tudi na drugi strani. In res je fajn objet ljudi, ki jih imaš tako zelo rad. Pač ja.
In čeprav je pot domov dolga (še ena nesreča na poti), noč kratka. Je ta blog še eden, ko kličem in se malo derem. HVALA.
Hvala, ker smo lahko doživeli vseh 18 tekem te sezone prve lige v živo. Videli smo prepade, ampak kaj vse smo skupaj zmogli v zadnjih krogih. Kako nore preobrate smo doživeli in koliko krasnih trenutkov krasijo naši spomini.
Res je lepo bit navijač Maribora, ker to ne postaneš. To si. To je del tebe. To je tvoja moč in šibkost. To je tvoja želja in tvoje sanje.
Ne iščem izgovorov, le zmeraj upanje in vero v nov dan.
Hvala Viole za še eno noro kuliso gostovanja. Midva zelo dobro veva koliko tekem je bilo poezija, ker vi nikoli niste odnehali, ko bi drugi to že davno naredili. In to, to je poklon, ki ne seže do veliko ljudi.
Draga Bonifika, še enkrat znova mi je bilo v čast in ponos. Rada pridem. In rada se vračam. Hvala za fajn muziko. In hvala za prijaznost.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Ni kuj tak, ta naša vijol’čna pot.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić