Vse je šlo po planu. Moj super šofer. Štemplanje na vhodu. Prijatelji vsepovsod, ampak vsepovsod in ni jih zmanjkalo. Sončno vreme. Veseli ljudje. Optimizem. Smeh. Dobra volja. In pol si se komaj namestil in se je začelo.
V resnici je bilo na začetku že tak noro, da bi se človek na to kar navadil. Benjamin še z enim izjemnim penalom, ki ga pač tak genij ne zgreši in fantastična akcija, ki jo je hitro po tem končal večni »grešni kozel« tribun Žiga Repas in na najlepši možni način z dejanji povedal kar eni tako ali tako ne vidijo.
Mojstrovina, ki si jo je vredno ogledat večkrat. In obožujem take zgodbe. Hranijo me z energijo in mi dajejo neverjetno ljubezen. Ker če kaj, sem hvaležna, da se nagradi delo, garanje, skromnost. In predvsem se vidi koliko se ti nogometaši sprejemajo, si pomagajo, se vidijo, se čutijo. Prišel je ta čas v katerega sem tako močno verjela in užitek je gledat tako tekmo, ko Benjamin z glavo za tri in pol veš, da tudi tisti prejeti nič ne spremeni.
Ker je zmagal kolektiv. Ker je zmagala potrpežljivost. Ker je zmagala želja. Ker mi ne govorimo po tekmah, ko dvignemo glavo žalitvam direkt v obraz. Ker mi ne omenjamo kdo smo, ko nam ne gre. Samo poberemo se. Vsi skupaj.
Dolga sezona je. Res je dolga in ima vsega. In vse kar še ni bilo sem prepričana, da me bo pričakalo na zadnjih dveh tekmah sezone. Ko se bomo borili do konca. Ker ne da upanje zadnje umre. Garač se do zadnjega ne preda. Verjame in je prepričan, da čudeži obstajajo. Ker nekje se vidi delo. Ker nekje pride mavrica od zadaj.
Včeraj me niso tolkli tisti, ki so vedno glasni. Ker če imaš zraven moški glas, ki govori dejansko isto kot jaz, to vendarle ni isto. Kaj se tiče ločevanja po spolih smo še vedno v neki drugi dobi, kjer bi naj jaz kuhala, on pa pametoval na stadionu. Če kaj, pa kuhat ne znam. In na stadionu ne bom dosti pametovala, le govorila resnico in se borila. In včeraj… ah včeraj sem imela tekmo, ki jo lahko sanjam. In ja, uf, več takih tekem si želim.
Ko se po tekmi smejimo neizrečenim besedam. Ko s pogledi gremo resnici naproti. Ko ustavljamo prihodnost in se zabavamo preteklosti spominov.
In pol gledamo otroški smeh, zastave plapolajo, z legendo se spominjamo časa tri leta nazaj in kar naenkrat gre še bus gostov in pol… pol gremo še pa vsi mi.
Po dnevu, ki je prinesel smeh. Po dnevu, ki je prinesel lepe spomine. Po dnevu, ko se veselimo. Ko slavimo. In smo skupaj eno.
Tako zelo strmim k temu, da vem, da bo bolje, da me ne ustavi »živa sila.«
Eni pozabljajo, da sem bila z ekipo ko je bila na dnu. Da sem bila na letališčih, ko nihče ni verjel v njih. Da sva s Tadejem prevozila celo Slovenijo med tem ko je splet norel ob vsaki napaki in vsakem porazu. Ostal je z mano, čeprav ni bilo videt konca agonije. Verjel je z mano. Sanjal in dočakal. Vedel je zakaj verjamem.
Res je lepo gledat to ekipo, ki se je po vsem tem pobrala. V resnici je to od vsega vredno največ. Velika lekcija življenja in šola, ki ti je nihče ne da in te nanjo ne pripravi.
Rada imam ta klub pa vse to okoli kaj spada zraven.
Ne pozabimo: Matej Š. obvlada in navdušeno ploskam.
In kmalu, res kmalu, upam da vam končno potrdim septembrski datum krvodajalske akcije Vijol’čna kri za vse ljudi. In še eno presenečenje, ki pa ga bom lahko sporočila že v roku 14 dni. In o katerem prihaja tudi en poseben blog.
Dogajalo se bo. Počasi. S koraki bojevnice. Naučili ste me, da ni važno kako dolgo rabim, važno je da pridem.
Ponosna sem. Ko šus. Bi rekla.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Sonce žari tudi zate.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić