»Smo doživeli kaj hujšega,« odgovorim gospodu, ki se »spotakne« ob naš poraz po včerajšnji tekmi.
Ni bi edini. Kapa me je »izdala.«
Lahko bi jo dala dol, saj vendarle ni bilo tako mrzlo. Kljub tistemu »bi dež, ne bi dež« vremenu, bi gladko lahko zvozila tekmo brez nje.
A ne skrivam se po zmagah, pa se tudi po porazih ne bom.
Poslušala sem vse možno. Od navijačev, rediteljev, kdo vse kdo so bili.
Enemu sem povedala, da bom do konca življenja vijol’čna. Očitno se mu je to zdelo smešno.
Jaz pa vem, da sem se v življenju naučila živeti z obojim.
Na svetu sem dovolj časa, da sem pripravljena. Da sem tudi realna. A da me sanjaški del vedno zapelje preveč naprej. Potem sem verjetno žalostna. Razočarana. Nekje v globini tudi jezna.
A ničesar ne morem spremeniti.
To srčnost nosim v sebi in vedno znova upam, da bom po tekmi šla kot zmagovalka.
Ne naslajam se na zmage in v resnici mi je smešno, ko se drugi naslajajo na moje poraze. Kot da se njim nikoli ne bodo zgodili.
Premagati »Veliki Maribor,« je verjetno več kot si znam predstavljati.
Saj sem doživela tudi sama naše velike tekme in se mi je zdelo lepo, da smo zmogli proti njim delati velike čudeže. Priznam. Bi pa prej z njimi želela spit kakšno pijačo, pojest kosilo, jih vprašat kaj o njihovem klubu kot pa se norčevat iz njih ali biti njihova sovražnica.
Mestni stadion v Ajdovščini smo nazadnje obiskali na pokalni tekmi slabi dve leti nazaj, saj nas je za prvenstveno tekmo lani gostila Nova Gorica.
Stvari so se sicer za njih kot nas kar precej spremenile.
Rezultat pa malo manj.
Ponavljanje, da prvenstvo dobivaš na »malih« tekmah, verjetno še zmeraj drži. Le da za mene ni malih tekem.
So zahtevne tekme. Krogov je 36 in pravila so (ali pa bi naj vsaj bila) za vse enaka.
Srečanje nima spornih situacij. Niti ne morem reči, da je kdo pretirano izstopal.
Še burje ni bilo, da bi dala mogoče tekmi rdeči karton, kar si pa sploh nisem želela, saj je bila pot tja že polna »mešanega na žaru,« po tekmi pa ni bilo vreme tako, da bi jaz želela prehitevati vse te številne šleparje, ki seveda pridno tudi sami prehitevajo šleparje.
O tekmi kaj pretirano ni za povedat. Razen tega, da si želim, da se znova najdemo in da smo »pravi.« Sporočila, ki so prihajala od doma glede prenosa so bila takšna, kot že dolgo ne, zato sem hvaležna, da določeni glasovi niso prišli do mene.
Gostovanja so bila za mene zmeraj posebno doživetje. Sama pot. Pa sendvič na poti. Pizza v Vipavi. Srečanje meni tako ljubih ljudi. Vse to je zmes enega velikega paketa, ki ga imam tako zelo rada. Nogomet je, pa če je pravi dan v tednu ali ne. Tudi če so tisti dnevi v tednu na moškem wc-ju. In nogomet je, tudi če si boln, poškodovan, ranjen ali nesrečen.
Gostovanja jemljem kot lepo spoznavanje novih ljudi, opazujem prelepe kraje in tudi Ajdovščina mi je bila zmeraj zelo pri srcu.
Tekmo gledam z vidika svoje ljubezni do nogometa in ne sovražnosti do mojega poraza.
Kadar moj klub zmaguje, sem srčno vesela in ko izgublja se ne ukvarjam s tem, kako je drug vesel in obratno.
V srcu nosim ta klub, rada ga imam in rada pridem.
Nekoč je bilo drugače, a tudi novosti sprejemam in jim dajem priložnost. Učim se naglase in imena in upam, da bom v prihodnosti znova naredila kakšno krasno fotografijo s kakšnim od novincev. Tukaj še zmeraj velja pravilo, kot je veljalo že leta nazaj.
Fotografije so nastale z mojim telefonom, Tadej pa je iz njih naredil čudež, ki prihaja med te vrstice.
Še zmeraj iščem fotoaparat, že mesece neuspešno, a sem hvaležna vsem, ki ste se vrgli na splet in iščete rešitve. Tudi sama bi jo srčno rada našla.
Bila je še ena nogometna sreda. Zelo dolg dan. Zato je blog 24 ur po tem, ko se je tekma začela.
Verjamem, da bo nedelja uspešna in vse kar prihaja po reprezentančnem premoru.
Želim vam, da boste med tem dežjem našli mavrico in da vas bo kuža, ki ga boste srečali na ulici tako vesel, kot so mene moji jutranji prijatelji.
In še posebej tista dva kosmata, ki mi kažeta jutranjo pot.
In sta mi danes zjutraj pripravila žabji špalir. Bil je res prav zelo simpatičen.
V nedeljo obljubim, da bom dlje na vzhodni ploščadi.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Nikoli ne stojiš sam. S tabo smo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić