Sedim v Ljudskem vrtu in gledam na uro. Začelo se bo. Moj najljubši klub na svetu začenja novo sezono v fuzbalu. In ja, sedim tam in gledam da pridejo na igrišče.
Le da sem jaz v medijskem središču in čakam novinarje za EYOF, oni pa v športnem parku Domžale in jim nasproti stoji zmeraj zahtevna ekipa Radomelj.
In ja, kljub delu, mi je uspelo. Videt najbolj pomembno. Začutit najbolj pomembno. Ujet najbolj pomembno. Biti srečna ob najbolj pomembnem. In še tisti dobri del: telefon sem imela na tiho in se izognila morda neizogibnemu.
Že od prve minute se je videlo kako bo potekala tekma in vesela sem bila, da je takšna tudi bila. Zahtevna, a delovna, garaška in predvsem uspešna.
Arnel je zadel tikrat, Jan je končal poker rezultat.
Mojca pa v Ljudskem vrtu poka od ponosa in v vijol’čni majčki. Bilo je lepo. Bilo je čudovito in lahko sem v miru opravila svoje čudovito poslanstvo včerajšnjega dne.
Te dni sem prostovoljka na EYOF-u in včeraj sem bila del fotografskega dela, saj sem skrbela za to, da so bili na pravih mestih. Tako da sem lahko čisto prvi del prireditve videla praktično iz prve vrste in bila sem neizmerno ponosna na to.
Za mano je zahteven in dolg dan, pred mano pa teden poln izzivov in norosti. A se veselim. Zato se lahko zgodi, da strnem blog v eno zgodbo kmalu po tekmi z Aluminijem v nedeljo.
Do takrat pa…navijamo za vijol’čne v četrtek v Luksemburgu, vidimo se v nedeljo, doma. Na mojem sedežu, kjer so včeraj v njegovi bližini na prekrasnem odru peli številni znani Slovenci.
Pa naj bo dovolj za danes. Želim vam prelep teden, fantom mirne priprave in hvala za res lep začetek. Veselim se vsakega gola, vsake točke in veselo ploskam.
Z nasmehom. In srečo. Ki se je čutila do Domžal.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić