Moja vijol’čna šola

Če mi je kaj vedno znova čast in v ponos, je obiskat mojo srednjo šolo.
Ravno včeraj je minilo točno leto dni od dne, ko sem se po dolgih letih vrnila vanjo in začela večmesečnim izdelovanjem ladjic.

zgodovina.

Da so nas ladjice resnično povezale, je dokaz, da leto dni kasneje še zmeraj sodelujemo tako ali drugače.
Naš skupni imenovalec je humanitarnost, kateri smo tako šola, prof. Krabonja, kot jaz izredno predani.
Ravno prejšnjo sredo sem poslušala intervju z najbolj znanim profesorjem v državi, borcem in garačem, humanitarcem in predvsem Velikim človekom.

zastava.

Po končanem intervjuju so mi zaupali, da jih v ponedeljek, torej danes, čaka en projekt, ki bo pisan na kožo še meni.
Maturitetni razred je namreč organiziral, s pomočjo svojih mentoric, intervju.
In to ne kuj s kom.

Vabilo. Brez zvezdice in z Zeusom. 🙁

Po stopnicah sta, nekaj čez 12.30 prikorakala dva res sva izredno velika nogometaša Maribora.
Bolj različna, kot podobna, a oba s tako velikim vijol’čnim srcem, da si predstavljat ne morete.
En je, po dijaški izkušnji v Ljubljani, postal dijak Srednje ekonomske šole Maribor.
Vsi ga poznate in predvsem najstnice vzdihujejo ob njegovim imenom.
Fantu je ime Petar Stojanović.
Drugi je tisti, o katerim je bilo natipkanih že toliko črk, toliko krasnih besedil.
Vse superlative namenjam njemu, ki ga izredno cenim in se mu vsak dan zahvalim, da so si družino izbrali naš klub.

Ariela. :*

Ime mu je Marcos Tavares.
Dijaki so izvedli čudovit intervju z obema krasnima igralcema.
Da je nos boljše, je odgovoril meni izpred predzadnje vrste.
Svoje je dodala tudi njegova razredničarka, ga. Bronja Jarc.
Lepe besede so deževale,  mi pa smo se izredno zabavali, saj sta poskrbela za zelo zabavne odgovore.
Mogoče ni nič narobe, če vam zaupam, da je Marcos dejal, da so na klubu že več kot doma.
Petar je izredno počaščen, da igra za NK Maribor.
Všeč mi je bilo, ko je Petar dejal, da je pri utrujenosti nogometašev pomembnost gledalcev velika, saj jih dvignejo. O Ligi prvakov pa je povedal, da so to tako dobri občutki, da jih sploh ne more opisat.
Krasna ura je minila res hitro.
In ja, na moji, moji krasni šoli smo se srečali.
Leticia je prijela za fotoaparat, ko sem jih stisnila sredi amfiteatra.
Potem so nas povabili še na pogostitev.
Jaz pa sem na koncu oglasila še pri ravnateljici, kjer sem malo počvekala, se zahvalila organizatorjem in se poslovila.

Med intervjujem.

Posebna hvala gre g. Krabonji. On ve zakaj.
Draga moja šola, hvala za to srečanje, hvala vsem, ki ste se potrudili za to, da je to tako krasno uspelo, Roku, ki je tako pomagal, da je bil amfiteater tako lep, predvsem pa hvala moja šola, ker širiš mojo vijol’čno ljubezen, ker kažeš naslednjim generacijam to, kar imam jaz rada.
Lahko bi rekla, da je bilo to dva v enem.
Moja dva najljubša domova sta se našla na enem mestu.
Bilo mi je v izredno čast in ponosna sem bila, da sem bila deležna tega srečanja.
Vem, da so se dijaki izredno borili za te vstopnice in ponosna sem, da ste eno prišparali tudi za mene.
Tega vam ne pozabim.
Navajena sem številnih srečanj naših bojevnikov, bila sem že na tolikih, da jih ne štejem več, ampak ta mi je bil res nekaj posebnega.

Reees so minila že leta.

Ker sem bila tu, kjer sem se naučila živet.
In tukaj sta bila dva nogometaša, ki sta vzor mladim.
Ki prinašata v domove ljudi toliko ljubezni in toliko topline.
Hvala, res hvala.
Ne znam vam povedat kak mi je bilo lepo in kako sem ponosna.
Res upam, da se kmalu spet vidimo.

Vsi sodelujoči.

Ponosna sem za vsa vabila, ki jih dobim in udeležila se jih bom zmeraj ko bom lahko.
Vaša toplina, ljubezen in moč me bo vedno vlekla k vam.
Ker sem, saj veste, doma.
In da ne pozabim…po obisku šole sem skočila še na klub za par minut.
En nogometaš mi je dodatno polepšal dan, pa to samo zato, ker se je prikazal ko sem ga najmanj pričakovala.

Z najboljšim na planetu.

Veš kdo si in hvala, ker si.
Sicer pa dečki, pridno trenirajte do srede.
Mi smo na vaši strani.
Ponosni smo na vas in za nas ste tak al tak junaki junakov.
Pazite nase in objemite koga tako srčno, da bo vedel, da dokler bo živ, nikoli ne bo sama.
Tudi tokrat,  tako kot pred letom dni.

Bilo mi je v čast, HVALA!

Rada vas ima.
Mojca Pepelnik