Na ta krasen popoldan. Na ta čudovit petek.
Ko se spomini prepletejo s solzami sreče, lepih misli in čudovitih trenutkih.
Na koncu je uspelo.
Čeprav je najprej zgledalo zahtevno.
Potem lahko.
In potem morda prelahko.
Da je postano zahtevno.
Napeto.
In razburljivo.
Včasih je ena štanga dovolj.
Da ostaneš na vrhu.
Da se nasmeješ zmagi.
Da si ponosen.
Hvaležen.
Ponižen.
In se vrneš. K skromnosti.
Kje si začel? In zakaj vztrajaš?
Ker ima vijol’čna družina novega angela.
In nas je kruta resnica dodatno zadela pred tekmo.
Mladi so izgubili izjemnega učitelja, mi starejši neverjetnega vzornika.
Gospod Žurman, ta zmaga je tudi Vaša.
Ker nas včasih življenje na krut način spomni.
Da moramo cenit vsak trenutek.
Vsak iskren občutek.
Da moramo slediti, da ostanemo.
Da gremo zdaj malo nazaj, da gremo pol lažje naprej.
Da je včasih pot ledena, da je pol suha.
Da včasih potrebujemo vodo, ker pesek preveč drsi.
In naj bo to današnje srečanje dokaz.
Da se nikoli ne predaš. In predvsem, da zmeraj moraš garati.
Do zadnje sekunde. Dokler sodniki ne zapiskajo konca.
Odidejo.
Vsi.
Da se znova vrnejo.
Tja, kamor spadajo.
Na stopnice življenja.
Ki so strme in zahtevne.
A na vrhu vedno veš, zakaj je bilo vredno.
Hvala Anej, Tine in Patrik. Ker ste tekmi dali številko. Hvala ekipa za srčnost in srce.
Imate izjemne trenerje. Učite se od najboljših.
Pogumno po svoji poti.
Danes vam je znova ploskal Ljudski vrt. In ljudje pred tv ekrani.
S tako vztrajnostjo, predanostjo in delom pa veste, da lahko greste še višje.
Na ta dan v mesecu. Ko moje srce še zmeraj ne razume. A gre korak za korakom. V novo upanje.
S poklonom navijačice.
Lepo vas je spremljati. Velik ponos mesta ste.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić