Odbojkarski dvoboj dveh krasnih prijateljskih ekip se je začel s par dnevno zamudo, ker je zdravje ponagajalo nasprotniku.
Glede na to, da se zadnje tedne vsi borimo z nekimi bacili in bolečinami, se mi sploh ne zdi čudno, ko vsake toliko pride nekdo in reče… ti si tudi bolan bil?
In to po mariborsko niti kompliment ni.
Vidno oslabljeni nasprotniki so se skozi celotno tekmo borili za vsako točko, se približevali, tudi dvigovali rezultat, a za več kot to ni šlo.
Gorenjski klubi so bili zmeraj naši prijatelji, pa se to tudi v odbojkarskem delu ne spreminja.
Krasno je bilo gledat mladost na igrišču in predvsem to, da ima Slovenija res veliko talenta, ki pa ga mogoče nekateri še zmeraj ne znajo dovolj ceniti.
Še enkrat znova se je pokazalo kaj pomagajo izkušnje ob terenu za vse te znanja žejne (ja, prav ste prebrali; žejne) mlade fante, ki s tekme v tekmo dokazujejo kje jim je mesto in zakaj so tukaj kjer so.
Delo z mladimi v mariborski odbojki (tudi ženski) je vidno na vsakem koraku in kakšne zgodbe se tukaj pišejo je prav neverjetno.
Mogoče prav zaradi tega tako rada grem v ta naš mali odbojkarski svet. Ker si želi.
Ker ustvarja.
Ker gara.
Ker mu je mar.
Ker si želi višje.
Ker vztraja kljub vsemu kar se dogaja.
In predvsem zato, ker ne glede na to kaj se bo zgodilo… mlade postavlja na svetovne zemljevide.
Ne za to, ker bi se v koga zabili s telefon v roki, ampak zato, ker imajo v rokah odbojkarske žoge in z njimi ustvarjajo magijo na igrišču.
Naj se drugi del sezone počasi uspešno konča, pol pa v končnico, kjer je vse mogoče.
Bil je še en krasen večer. Fajn sem se imela. Pa lepo je videt tiste, ki jih imamo tako radi.
Hvaležna, da zmoremo več in nikoli ne obupamo. Vsi skupaj.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Poglej naprej. Ker zadaj so le spomini.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić