Select Page

Če smo pošteni…na začetku novega nogometnega leta, sezone…kakorkoli boste to imenovali…nihče ne govori o ničemer drugemu kot o temu kdaj bo čaga ob koncu.
Ko dobimo razpored prvega kroga, pogledam konec devetega in me pol samo zanima kje bomo imeli čago ob naslovu prvaka in kdo bo naš nasprotnik.

Vmes preverim še kdaj gremo v Koper pa vreme in to je to.
Ta sezona je bila res dolga.
Ker finance ne dovolijo, sem vsa evropska gostovanja gledala s svojimi najboljšimi. A vseeno vedno po vsaki tekmi fante počakala na letališču.
Evropske kvalifikacije in tudi Liga prvakov so bile res nekaj posebnega.
Koliko energije, ljubezni. Kaj si ti ja nor malo kaj vse smo vse preživeli skupaj.
Na dan prodaje kart za Ligo prvakov smo v klubskih prostorih organizirali najbolj vijol’čno krvodajalsko akcijo daleč naokoli.
Jesenski del Prve lige nismo končali prvi.Vsi so paničarili. Meni je bilo pa tak smešno.
Vse statistike zakaj nismo prvi in zakaj so Domžale končale kot prve.

No, pa se hitro začela pomlad in kaj…spet smo bili prvi.
Seveda smo imeli vzpone in padce.
Celo sezono! Ne eno tekmo, celo sezono!
Nekatere smo tak razbili, da jim nič ni bilo jasno, proti enim smo izgubljali tekme, ki jih nismo pričakovali.
Kritiki so po pljuvali. Kaj smo vse prebrali.
Pa smo pustili tudi to…in šli naprej.
Tekma z Domžalami je odločila prvaka.
Po zadnjem krogu smo imeli, pazi in piši, 9 točk prednosti pred drugim, presenetljivo, Celjem.
Slednji so nas pustili v polfinalu pokala in nam pokazali nekaj, kar boljše, da nam ne bi.
Naše plane po ogledu finala v Kopru so lepo uničili praktično že na prvi tekmi, na drugi pa žoga preprosto ni želela v gol.

Nekje avgusta smo bili še na superpokalu. Ja, minulo leto smo Gorico obiskali kar trikrat in vsakič znova je bila ena posebna zgodba zase.
Bilo je dolgo leto.
Skozi moje oči gledano…pestro, zabavno. Smešno.
Tudi razočarali so me nekateri ljudje. Namenjeno je bilo tako, zato odpuščam in odhajam naprej.
V minuli sezoni sem hvaležna za vse nove ljudi, ki sem jih spoznala, vse nove bralce, ki sem jih srečala. Vsem, ki so delili moje nore vijol’čne misli. Ne samo nogometne, rokometne, tudi naše čajanke, piknike…vse o čemer sem pisala. O vsem, čemer sem delila svoje čustvene izlive.
Minula sezona nas je na trenutke delila in bila sem prepričana, da se ene stvari nikoli ne bodo vrnile na stare tire.

Kaj vse smo doživeli…preberite to zgodovino…imate kaj za brat.
36 tekem prvenstva v živo, vse evropske doma, še pokalne…in seveda še superpokal…nabralo se je teh krasnih trenutkih.
Smejem se, ko pišem te vrstice.
Toliko ljudi, toliko smeha,  lepih besed, krasnih misli.
Ne rečem, ni bilo zmeraj rožnato. Uf, smo jokali, spoznavali,  videli, se nauči.
Če bi rekla, da je šlo brez napak…
Ko bi vedeli koliko organizacijskih težav, koliko ljudem se zahvaljujem za last minute gostovanja.
Kolikim ljudem se moram zahvalit za vse kar se je zgodilo v minulem letu.
Noro vijol’čno leto.
Težko najdem prave besede, tudi fotografij je za en dvd…ampak to je samo pomladanski del.
Vseeno pa je bilo meni od vsega kar smo doživeli najljubše pri delanju koreografije. Toliko norih ur. Toliko dela…pa tako lepo smo se imeli.
Na južni ploščadi…zmeraj stari prijatelji…na severni po tekmi…krasni nogometaši, ki so naši, krasna moja družina…res je bilo prijetno vedno znova.
Ni nas ustavil ne dež,  ne prevelika vročina.
Kaj vse smo prevozili, kje vse so nas srečali…
Čez par let bodo to zanimive zgodbe…brane v blogih.
Za konec…hvala moji najboljši ekipi na planetu! Rada delam z vami in v čast mi je vse kar smo v treh letih in pol dali skozi.

Hvala Aritmiji in Goranu, ker nam znova pomagajo pri krvodajalski akciji.
Hvala vsem hejterjem, ker potem sem bolj stara,  bolj nora in boljša.
Hvala najboljšim bralcem, prijateljem, vijol’čnim navijačem…kjerkoli že po svetu ste…hvala, ker ste.
Hvala vsem tistim, ki ste bili prikrajšani za minute z mano, ker je bilo treba pisat te.
Hvala MiKairos s pastoro Leticio in pastorjem Marcosom na čelu.
Hvala Rokometni klub Maribor, neverjetni ste.
Hvala vsem, ki ste sodelovali z mano pri raznih dogodkih minule sezone.
In seveda moja največja hvala…nogometašem. Čisto vsem, ki ste z mano v vseh teh letih, ne samo tej sezoni. Vsem vam, ki ste neverjetni tako na igrišču, kot izven njega. Hvala, ker ste krasni ljudje in ker za vami stojijo krasne družine, ki so prav tako vijol’čne kot smo mi vsi. Hvala za vse lepe besede, za vse prijetne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.
Saj vemo, da še ni konec.
Naj ta…malo analitični blog končam s stavkom, ki sem ga rekla dobremu prijatelju Davorju v torek.
Obleka naredi človeka. Moškega pa dres.
Se beremo. Zelo kmalu.
Lahko noč, vijol’čno mesto!
Rada vas ima.
MalaMo. :*