Če bi lahko stopinje mojih korakov govorile, bi rekle, da je bilo Mojci včeraj res lepo.
Brez vseh pretiravanj je bil včerajšnji konec popoldneva, ko se je sonce poslovilo pol ure po začetku srečanja takšen, kot sem ga napovedala, si ga tako zelo želela in bila vidno srečna, ko sem srečala meni tako ljube obraze, ki so v mojem srcu pustili pečate za zmeraj.
Južna ploščad me je znova vrnila v čas, ko sem zamujala na tekme, ker sem imela najboljši razlog. Srečala sem najboljše ljudi. In najboljši ljudje prinašajo najboljše debate in že hitim proti vhodu, kjer vidim znan, izjemno prijazen obraz in dan je v hipu lepši.
Pozdrav med vse pridne, ki skrbijo, da bo vse potekalo kot mora, nasmejana mamica, ki jo čaka vijol’čni tamali trenutek in potem še moja najboljša soseda in sestavljanka se konča, ko Primožu končno le uspe priti do sektorja.
Ko sem govorila o treh golih dvomim da me je kdo jemal resno, po tekmi pa se je zdelo, da so mi nekako vendarle lahko verjeli.
Prvi polčas je po treh res norih golih naenkrat postal vijol’čna čaga, žal nam je lahko le, da se takšna učinkovitost ni zgodila tudi v drugem polčas.
Čedo, Jan in Sheyi so zapečatili tekmo, ki ima v našem mestu posebno zgodbo. Murska Sobota prinaša v naše mesto drugačne občutke, kot jih ostale tekme in to se je videlo tako na igrišču in tudi izven njega.
Le upam, da je tudi kdo štel koliko bakel je prekinilo tekmo in predvsem kako smo samo čakali, da bo gorel cel sektor. Gorel.
Razumem koreografije, razumem bakle, ki naredijo čar tekem, samo ene stvari pa so bile sploh res nerazumljene in res nepotrebne. Škoda, finančna kazen v tem trenutku dvomim da sploh komu kaj pomaga.
Kljub vsemu je bila celotna navijaška kulisa vredna hvale. Sploh, ker sta to dve navijaški skupini, ki navijaštvo razumeta in je čar ravno v tem, da je med njima toliko razlik, da postane nogomet na tribunah vreden derbija, kot ga imenujemo.
Vesela sem, da je bil spet tak fajn obisk. Kak imamo radi lepo vreme, fajn publiko. In tisti zvok po golu. In ko zakličemo priimek igralca. Ko gredo vse dlake po telesu. Ko vidiš igralca z žarom v očeh. Ko vidiš soigralce kakšno moč imajo. Ko vidiš tisti adrenalin. Ko vidiš kako nas čutijo.
Zato k nam. Vedno in zmeraj. Do konca imamo zaradi slovesa Domžal doma še samo tri tekme. Samo 3. In nič več. V petek pa smo v Šumi in tam bo tekma tekem.
Če sem kaj prepričana, bo tretje četrtino končala tekma, ki je nikoli ne bomo pozabili. Imam občutek, da bomo videli eno fantastično predstavo in veselim se petka pred eno mojo posebno in drugačno zgodbo.
In ko se vrnem spet na tisti začetek, ki je konec. Ko smo na štengah severa. Otroci kličejo nogometaše za fotografije in podpise. Dogaja se z vseh strani.
Otroci ponosno staršem razlagajo dogodivščine in nihče jih ne zavrne. Vre od ponosa in sreče. Spomnim se na leto 2014 ko sem tako prvič tudi sama stala med navijači in prosila za fotografije. In spomnim se koliko podpisov in fotografij smo zbrali skozi leta.
Kot tudi koliko spominov imamo in koliko zgodb, ki jih, ene manj, ene bolj, radi govorimo na glas. In spomnim se, da je tako lepo, ker veš, da te bo na tribuni zmeraj res nekdo tako zelo vesel. Ker veš, da so na tribuni tisti, ki so s tabo delili pekel in raj. In tisti, ki niso nikoli pozabili tvojega dobrega srca. In ker morda na tribuni ni več koga, ki smo ga imeli tako zelo radi in se ob spominu nanj solza odloči, da gre svojo pot.
Zato naj bo včerajšnja zmaga za njih. Ker so izgubili bitke in bodo vedno del naših src in za tiste, ki so nas dvigali v nebo, zdaj pa so sami del neba.
In za tiste, ki so ostali za tiste, ki so morali oditi.
Naslednjič bom spet šla po južni ploščadi. Zato, ker sem se včeraj spomnila kako lepo je bit s tistimi, ki razumejo to noro vijol’čno zgodbo. Naša je in ne bi je menjala za nič na svetu. in še kaj je bolj pomembno. Ponovila bi jo znova in znova.
Vemo kako je, ko je res težko, zato znamo cenit lepoto nogometa, spoštujemo zmage in cenimo nasprotnike.
Ne glede kaj bo življenje prineslo, vedno bomo ponosno stiskali roke in verjeli, da je pravica za vse in da bo nogomet vedno dal, če bomo z njim le iskreni, mu dajali vse kar imamo in nikoli ne bomo obupali.
Ostali bomo. Skromni, hvaležni in ponižni. Če sem se v zadnjih letih kaj naučila je to, da vse ostalo preveč boli, ko padeš na tla. Pa ni to ta naša zadnjica. 😉
Zmeraj. Ker je tako prav.
Včasih imajo sanje odgovor.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić