Ko ostajamo brez pik, a le s tremi pikami se zavedam, da je današnja tekma res zadnja v tem letu. Tem norem letu 2025, ki ga jaz za razliko od drugih ne želim pozabit, spravit v neki žep in rečt… konec je. Za razliko od drugih bom jaz hvaležno pogledala nazaj in rekla, da sem hvaležna za vsako točko, za vsako minuto, za vsako zmago a tudi poraz. Ker spadam v življenju med ljudi, ki se učijo, spoznavajo, gledajo in opazujejo.
Če kaj, sem se skozi leta naučila, da najbolj iskren obraz dobiš takrat, ko izgublja, ko nima, ko mu nekaj manjka, ko ne zna ali noče znati. Ko nima odprtih oči, ko je zgubljen v množici in predvsem takrat, ko misli, da je vse kar je pomembno njegov svet in se okoli njega tudi vse vrti.
Če me dobro poznate veste, da sem precej nesebičen človek in iskrenost sprejemam tudi ko je to najtežje. Imam rada konstruktivne kritike in ne razumem ljudi, ki govorijo in pišejo stvari brez kakršne koli razlage, pojasnila in odgovora. Saj pa bi mi vendarle morali razumeti, kaj želijo povedati, kajne?
Ko so prišli danes naši prijatelji iz Kidričevega je bilo jasno, da bo tekma težka. Njihov trener, g. Arsič (Jura in ne Jure), je že pred sezono jasno in glasno povedal, da se bodo v prvi ligi borili in šli vsako tekmo na zmago ne glede na to kdo je nasprotnik. In to se je tudi zgodilo. Pa ne samo na današnji tekmi, ampak na vseh, ki sem jih gledala. G. Arsič je danes pokazal, da imamo izjemne strokovnjake, ki pa še vedno v sencah dreves ljudje ne opazijo kako veliko sonce so in koliko energije in znanja premorejo.
Danes smo v kratkih minutah videli šolanje, klasično, kot se za fuzbal dan zadnje tekme spodobi.
Noro tekmo, ki je ne bi mogel (in ne moral) napisati najboljši dramatik sveta. Videli smo tekmo, kjer je vse bilo. Ko je naenkrat vse obstalo. Se zrušilo. Ostalo. In bilo.
Kot radi rečejo… zgodilo se je življenje.
Prebrat v treh potezah, pod katero sta se, ironično, podpisala dva bivša nogometaša Maribora.
Ali in Oscar s svojima goloma sta sicer zrihtala rezultat polčasa, a drugi polčas je bil približen tisti sceni, ki smo jo gledali po vsej pirotehniki sveta, ki je poletela ali zgorela.
Učna ura gospoda, ki si z mano deli letnico rojstva, je bila vredna vse pohvale. Ki jo tudi dam osebno. Kot sem jo dala tudi danes po tekmi.
Sem človek, ki vedno, ampak vedno iskreno čestita nasprotniku, če je to vredno vsega spoštovanja in poklona. In danes je bil eden takih dni. Aluminij je pokazal srce in zmagal.
Naši fantje pa… po tekmi namesto po aplavz… saj ste videli in morda kdo tudi slišal. Enako je veljalo… še nikoli videno… tudi strokovni štab.
In tak smo zgubili zadnjo tekmo sezone. In bili. Bili smo. Čakaj? Kaj boš povedala kaj smo bili?
Bili smo fejst jezni.
Zato vam vsem želim predvsem prepiha polne počitnice. Pa dosti varno prehojenih kilometrov. Želim vam vsem zdravja in predvsem zdravja. In predvsem vam želim, da bi našli kaj ste izgubili. In da bi, ko boste januarja prišli na prvi trening prišli z mislijo, da bomo konec januarja spet prišli na tekmo.
Ali pa morda prvega februarja ali pač takrat ko ne bo pol metra snega in bo mogoče spet igrat naš najljubši šport.
Moje srce je tak ranjeno, ampak saj se bom pobrala. Vedno nekak rata. Ker ko imaš ta klub tak rad, ti je glih vseeno kako vreme bo, kje boš parkiral, če bo čaj spet tak dober kot zadnjič, vseeno ti je ali bo stol spet moker in ali ona wc školjka še zmeraj ni popravljena. Ker ni važno kakšen je strop, ni važno kakšni so zidovi. Ampak kakšna so srca.
Ko vidiš Anjo z njenimi nogometaši, ki ti mahajo na vzhodno ploščad se ti zdi, da je to vse tako zelo vredno truda. Ker ko vidiš njeno srčnost in iskrenost… ja, zato smo tako radi tu. Ko Bernarda vpraša kam greva po osmih letih prijateljstva nekaj spit… Ko se oče in mama nogometaša tako iskreno nasmehneta… ej, vse imam. Vse imam kaj rabim. Zato pridem na tribuno svojo deset minut pred tekmo, čeprav sem na ploščadi že uro prej.
Hvala prijazni moj stadion, moj Ljudski vrt. Hvala vsem, ki ste nekje prišli in ostali. Hvala vsem, ki ne boste danes imeli sto stvari za povedat.
Po bitki smo lahko vsi generali. Vojno dobivamo maja 2026. Sem vam že povedala, da bom do konca verjela?
Ker taka pač sem in vseeno mi je za vaše vratove, hrbte, prste in sovražnost vseh razsežnosti.
Strokovnjakom prepuščam, da v novem letu ne bo več prepuščalo. In zaupam jim.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Ker sonce, hvala ti.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić