Hvaležna in ponosna za privilegij, ki mi je bil včeraj dan.
Če kaj, me trenutki, kot so bili včeraj spomnijo, da je življenje darilo. Prijatelji pa izjemni sopotniki skozi življenje.
Ko sva včeraj stopala po stopnicah Mariboxa (ker pač mi že ne hodimo z dvigalom), sem čutila veliko spoštovanje in odgovornost, da sem lahko prišla na dogodek kot je izbor najboljših športnikov mesta.
Prijetno druženje pred dogodkom me je spomnilo zakaj sem začela. Pa ne samo leta in leta nazaj s prihodom v Ljudski vrt in ostala, ampak tudi zakaj sem, točno 14 let nazaj začela pisat bloge. Danes, ko je blog star 14 let, bi vam rada povedala, da čutim veliko ljubezni. Da sem se oddaljila od vseh, ki bi mi radi solili pamet, me žalili in poniževali. Nimam pojma, morda pa res ne, ampak imam pa iskreno mnenje in spoštovanje do vseh, ki se udeležijo kakršnega koli tekmovanja. Konec koncev tudi do vseh, ki se rekreativno ukvarjajo s čimerkoli. Na svoji jutranji poti srečujem fantastične športnike, pohodnike, kolesarje, zaljubljene v živali in tekače, ki jih ne ustavi nobeno vreme. Pač se kdaj mogoče komaj prepoznamo, ker smo tak oblečeni, da sploh ne vemo kdo smo, dokler ne rečemo »Dobro jutro.«
Ko sem včeraj eno uro ploskala zlatim glasbenikom skupine Leonart, fantastičnim športnikom in seveda našemu Dejanu, mi je bilo jasno, da sem jaz, za razliko od številnih drugih, navdušena nad tem kaj vse mesto ima. Kako bi jaz razdelila vrstni red v kakšni kategoriji naj ostane pri meni, ampak gledat vse zmagovalce mi je vedno znova fascinantno.
Me pa invalidne kategorije tako zelo navdušujejo, da v eno maham z rokami ali ploskam in se mi zdi, da je vsak njihov uspeh vreden dvojno. Koliko truda potrebujejo za svoje podvige je neverjetno. Včeraj so me spomnili, da to da me noga boli ni nič takega. To pomeni, da se premikam.
Ko smo zaploskali vsem zmagovalcem, smo se družili ob dobrih kapljicah in gurmanskih radostih. Lepo je bilo videti obraze za katere ponavadi nimamo toliko minut, izjemne šampione v svojih disciplinah, pa tudi za tiste, ki poznajo dele naših življenj, ki jih ne pozna nihče.
Včerajšnji večer me je spomnil kako lepo je imeti šport. Kako krasne zgodbe piše šport. Kako lepo je biti del športnega sveta. In kako lep je aplavz, ko je za tiste, ki ga razumejo. Ki ga čutijo. In vedo zakaj je točno zanje.
Čestitke vsem in hvala za spomine. Hvala za upanje. Hvala, ker so vaši stiki rok in objemi vedno opomin, da se konča vse tam kjer ni mej.
In dragi moj blog…
Kako mine 14 let. Ko nekaj počneš za dušo. Ko govori srce. Ko se stkejo prijateljstvo, spoštovanje in hvaležnost. Hvala za spomine. Hvala ljubezen. Hvala, ker ga berete in razumete. In ko ga ne… da ga spoštujete.
Šport naj gre svojo pot naprej.
Utrinek vijolice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić