Select Page

Torek je že, 18. februar. Dva dneva nas ločita do trenutka, ko bomo ponosno tam stali, se drli, noreli, verjetno še skakali, s kom resno, kom drugim manj resno, podebatirali.
Dneva, ko bomo dočakali zgodovino.

Uvrstitev med najboljše ekipe evropske lige je svojevrsten dogodek.
Unikaten. Poseben.
Kdo se ni z nami veselil in se še veseli, si je sam kriv.
Za naše mesto, državo, nas navijače in celotno ekipo kluba je to neprecenljiv dogodek.
Ko smo se lani basali s torto in čakali na zadnjo tekmo z angleži, si nismo niti upali pogledati v oči resnici, da lahko postanemo veliki.
Zdaj smo največji.
Ne glede na to, da nismo šli v Ligo prvakov, ki je roko na srce niti ne pričakujemo, se je jeseni zgodilo toliko presenetljivih trenutkov, ko si jokal od sreče v eno.
Toliko ur čakanja na letališčih, na tekme, koreografije na stadionu…
Nepozabni trenutki, srečni trenutki vsakega navijača.
Ko se je delo, borba, želja, ljubezen…zlila v eno celoto.
Ko si srečen.

To je tvoj klub.
Zmage nogometašev so tudi naše zmage.
Upamo  in verjamemo v fante.
Nedeljski večer, kljub dežju in mrazu se je končal, kot bi si ga verjetno želel vsak nogometaš.
Po prebranem vidim, da jim je toliko pomenilo, kot nam…
Bilo nam je v čast biti tam in bodriti vijol’čno četo izbranih.
Čez dva dni se vračamo domov, v dom prvakom. Že v nedeljo zvečer sem bila tako blizu svoji tribuni. Par korakov do mojega vijolčnega sedeža, na katerem kaj dosti v četrtek ne bom sedela.
Generalka mraza je bila opravljena in vidim, da sploh ne bo nobem problem.
Za koreografijo smo dogovorjeni. Če imate čas, v četrtek ob 11h se dobimo na južni ploščadi in akcija. Par ur, da naredimo kuliso četrtkovega večera.
Ponosna sem na vse vas, ki ste ves ta čas z mano.
Drugi rojstni dan hitro po tekmi z žabicami praznujejo tudi te vrstice.
Kmalu bo dve leti kaj sem začela eno svojo zgodbo, na svoj način opisovat kako pomembno in častno je bil navijač NK Maribora.
Kako včasih ne znamo pravilno odreagirat in kaj vse ne naredi strast.
Kako povezani znamo bit, in kako močno skupimo skupaj, ko se gre za nas.
Kako hitro je ljubezen večna se pokaže, ko izgubimo koga od svojih.
Kako želni smo zmag in kako se kar ne moremo navadit porazov.
Kako prepričani smo v naslove prvakov in čeprav se na trenutke zdi, da je že vse enako, je vsaka zmaga, vsak naslov slajši.
Tri lige evropa.

Kot da bi to lahko nekoč samo sanjali.
Ko sem sedela še na stari tribuni, v ligi za obstanek…
Kdo bi si takrat mislil, da bom kracala Mala Mo te vrstice.
Spoznala zaradi nogometa tako čudovite ljudi, tako krasne prijatelje, takšno dobroto.
In predvsem spoznala tisto, kar sem vse življenje iskala…ljubezen.
Kako močna je ljubezen Ljudskega vrta se bo spet pokazalo ta četrtek, ko bomo skupaj eno…
Četrtek, ko bom dobila kurjo kožo, jokala od sreče in pozdravljala prijatelje.
Napovedovala rezultat in verjela v mogoče.
Četrtek, ko se vračamo.
Da ostanemo. In smo tukaj.
Zmeraj ponosni Štajerci.
V teh letih je res bit lepo navijač najboljšega kluba na svetu.
Saj nam ne gre zmeraj dobro. Saj smo tečni in večni nergači.
A ko stopimo skupaj, nam zaploskajo tudi veliki.
Ker vedo, da imajo vedno našo ramo, ki jih čaka.
Ker imajo zmeraj naše solze sreče.
Ker nas imajo, in zaradi tega se ne rabijo bat ničesar.
Samo pogumno naprej.
Za to smo tukaj, da veste, da je naša ljubezen, vaša ljubezen.
Mala Mo.
:*
Sanja o Španiji.
In rada vas ima.
Se razume.