Tema pušča obrise včerajšnjega poznega popoldneva, ko začenjam jutranjo standardno pot in razmišljam kako strniti vtise z včerajšnje tekme. Opazujem stadion tako spodaj, kot nekaj sto metrov višje in sem izjemno hvaležna, da ga imam.
Zadnje tedne smo bili veliko skupaj in hvaležna sem za vsako tekmo, za vsak polčas, za vsako prijateljsko druženje. Za vsak trenutek, ki je minil prehitro.
Ko sem sama korakala (ali stopala ali capljala) na »štempljanje« in bila ponosno prva pri izjemno prijaznem reditelju in potem še enkrat znova razlagala kaj in zakaj je v nahrbtniku (glej vseh 20 fotografij) pri gospe, ki je bilo pri nas očitno prvič. Dobri prijatelji in predolge debate (pa Špar slikice) so me pripeljali še malo do južnega dela, kmalu pa na sončno tribuno, ki je grela vijol’čna srca, ki so prišli zaploskat v Dom prvakov.
Prijatelji iz Radomelj so še enkrat pokazali karakter v neizmerno dobri fuzbal predstavi. Kak rada hodim na tekme, kjer je prav noro. Čeprav Nejc in David z goloma na koncu nista prinesla zmage, smo imeli pa vse prvine izjemnega srečanja.
Dinamika, priložnosti, tudi malo drame. In gostujoče menjave, ki so trajale kdo ve mogoče celo dlje od predpisanega podaljška.
Nikoli videne stvari so del naših nogometnih vsakdanov in bilo je res skoraj vse tako kot mora bit. Dokler ni bil kriv samo eden. Pardon, dva. Eden je igral, drugi ni. Dokler se niso »obesili« na svoje kavče in povedali vso »resnico«, ki je letos še niso mogli povedat. In predvsem napisat. Kak smo zanič, kak je treba menjat trenerja, par egoistov in kdo ve koga še vse. Te pa jih ni na igrišču 11?
Po taki izjemni tekmi ta remi res boli, pa Čedo ga je videl kot poraz, kar je v resnici bolj resnica kot ne, ker v Mariboru remiji niso nikomur namenjeni. Zmagaj al pa spizdi, če se izrazim po žargonsko številnih, ki so to tekmo verjetno videli drugače.
Izjemno mi je zanimivo, kako so ljudje tiho, ko Maribor zmaguje. Na kakršenkoli način. Samo da zmaga. Nihče ne izstopa. Noben ni pomemben. Samo rezultat in mesto na tabeli. Ko Maribor ne zmaga pa pridejo vsi iz nekih lukenj. Kot da samo čakajo trenutek za svojih pet minut slave, da povedo kaj so oni ves čas vedeli, vsi ostali pa tak nimajo pojma.
Utrinki vijolice bodo čez 3 dni stari 14 let. 1073-ti blog o fuzbalu je to. In ne, še zdaleč nimam pojma o fuzbalu, še zmeraj sem laik. Učim se vsaki dan. Pravil. Razumevanja pravil. Razumevanja taktik, menjav.
Karakterje igralcev. Vem kak hodi kdo, samo to vem za večino ljudi, ki jih vsaj malo poznam. Želim spoznavat nogometni svet. Se v njega znova in znova zaljubit in uživam ko gledam nogomet. Včasih celo komu ne povem kaj si mislim v živo, na spletu se ne želim z nikomer kregat o nogometu.
Ne želim debatirat z negativci in verjamem do konca. Želim verjeti v zmage, tudi če slabo kaže in ne želim da se tekma konča ko je še šest minut podaljša (slišano za hrbtom). Sem večen realist, ki ima v sebi preveč želje po sanjarjenju. Vem kje je meni mesto in zavedam se mesta mojega najljubšega športnega kolektiva. Jasno mi je kaj pričakovati in uživam, ko vidim nekaj, kar sem leta in leta pogrešala.
Čeprav je rezultat pomemben, se mi zdi tudi, da je tisti pristen, pravi fuzbal za nas nogometne romantike klasa za sebe.
Imam svoje najljubše nogometaše in z veseljem jih s svojim glasom potisnem naprej.
Če komu kdaj ne ploskam je krivo fotografiranje ali pa morda tudi ne. Kdaj pa kdaj se rada skrijem za tujo lažjo, ker vem, da eni resnice ne bi prenesli dobro. Nisem da kogarkoli sodim, a ločim zelenico od asvalta. Žogo od zelenih zgodb.
Čez teden dni se dobimo na derbiju. V Ljubljani. Pričakujem, da bomo pokupili vse karte za gostujoči sektor in da bo nora tekma. Taka prava, da bo fuzbal gledljiv in da ne bomo študirali kak smo še enkrat znova zamudili kosilo in gremo v Lukovico na pico.
Hvaležna sem, ker imamo tak fajn luštno ekipo, ki deluje res noro. Tudi če ne zmaga, je še vedno fukjeno dobra. In »kaj si ti nor malo,« velja tudi ko je ves svet proti nam.
Velikokrat mi je žal, da berem neumne komentarje in še bolj dejstvo, da je vsak mogoče lahko novinar, a to vendarle na koncu ni. Bojim se sovražnega govora in nesramnih misli, a se zavedam, da vsak ne more biti cvet in je včasih še kaktus boljša ideja. Stiskanje pesti me ohranja pri »normali,« a vem, da vsak da kar ima.
Zato bom še enkrat znova ponosna na svojo ekipo. Na vse te zlate fante, ki fajtajo. Pa to, da je bil tudi na drugi strani fant, ki mi je zelo ljub in mu želim, da bi v svojem kolektivu pisal lepe zgodbe.
Sem navijačica. A sem na koncu dneva pošten in iskren človek. Dam roko prijatelju, a tudi nasprotniku. S prijatelji debatiram po tekmi in mogoče še kakšnega Poljaka pripeljem do pivnice (in na srečo ne sama, ker pač semafor ne znam povedati po angleško).
Ne maram krivic in me iskreno bolijo. In še nekaj: verjamem, da se vse poravna in enkrat vrne. Zato ne želim nikomur škodovati, le verjeti, da je na drugi strani tudi prava cesta. Brez lukenj.
Življenje je polno izzivov. Kako bomo nanje gledali: ali so problemi ali rešitve, pa je na nas, kajne?
Zmeraj. Ker je tako prav.
Velik si, Srčen.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić