Ne da mi teče po žilah vijol’čna kri. Tudi taka zelo nemirna. Zelo zagnana, taka uporniška, močna, divja. Taki mali picek kot sem. Če je v malih flaškah strup, jaz res ne morem definirat točno kaj sem sama, a vem eno.
Včeraj mi je duša krvavela. Zdelo se mi je, da me bo že ob polčasu razparalo na pol. Nisem razumela, pa zdaj več kot 14 ur po tekmi še zmeraj ne razumem. Imela sem čas razmišljat. Ponavadi ga nimam.
In ta čas je tak relativen pojem. Gre tako hitro in tako je minljiv. Vedno ko zgubljamo se mi zdi, da gre hitreje in ko vodimo nikamor ne mine. Zdi se mi, da bi včasih potreboval samo pet minut. V nekem drugem času pa ne bi bil dovolj niti en teden.
Ko človek pade v neko luknjo, se zdi da je rešitev daleč. Ko mu spodrsne in pade, je padec boleč, a veš da bo nekako šlo.
Pri desetih priletiš na ta zadnjo in te boli ta zadnja, pri štrdesetih pa te boli vse drugo, ker si zagotovo kaj na sebi narobe obrno in si par dni ko kripl, ki ne veš kak boš drugi dan iz pojstle vstal.
Govorim o sebi, da se razume. A vseeno je v vsakem mojem stavku kakšna prispodoba, v fotografiji nekaj, kar želim povedati, pa morda nihče sploh ne bo opazil.
Lahko bi rekla, da je bila včerajšnja tekma ena uganka, ki jo vidiš na spletu in po par dneh ugotoviš, da v resnici si samo malo naiven, včasih počasnih misli, a vendarle samo nekdo, ki si želi.
Lahko in se pišejo dolge razprave zakaj, zakaj ne, kako in če bi. Ta če mi odzvanja v glavi že odkar je padel tisti karton, ki je bil premalo za rdečega pa do če-ja ob bombah na moji strani, pa do če-jev prehitrega.
Ampak v bistvu mi na koncu v roki, ko pospravim v mojo »toplo vrečko« vse stvari tekme, ostane samo upanje. Želja.
Solza kapne na masko in žalost zamenja jezo, srda ne premorem, kričim pa v sebi in se sprašujem, če smo porabili vse bonuse, da se življenje tak obrne. Med hojo zjutraj sem razmišljala ob zvokih pesmi v slušalkah in ptičkov, če razumemo te znake in kaj se da narediti, da jih bomo upoštevali.
Neumno in nefer je spet s prsti kazat na ljudi, jim metat kamne z vseh strani. Če pa je v osnovi vse odprto, jasno. Ni peska v očeh. Je suša, ki je vendarle voda. In je ladja. Ki ima, kar nima in kar bi potrebovala je skrila v ljudeh samih.
Da je nogomet bolj pomemben od korone, je jasno v teh dneh očitno kot nikoli. A kar na koncu zmaga so ljudje. Navijači. Tisti, za katere se vse skupaj pravzaprav dogaja. Mi imamo tista srca, ki bodo na koncu vedno ljubila klub, ki je del našega življenja. Naša srčna rana. Naša sreča. Navijač ve, da je zvestoba samo ena.
Če se zaljubite v navijača vedite, da je njegova ljubezen brezmejna. Ljubi za zmeraj. V vseh vremenskih pojavih. V vseh letnih časih. Ve kaj je poraz, zato zna cenit zmage. Ve kaj je sreča, ker ve kaj pomeni, ko sreče ni. In če kaj ve navijač je, da včasih padamo. Da včasih ni samo enega padca. Da je včasih prevelika želja. In da na koncu vedno ostanemo.
Tu smo in tukaj bomo ostali.
Vedno v človeku ostanejo neke prazgotine, tudi mini kufri, ki jih nosi s seboj po svetu. In čeprav je tistih nekaj šteng bilo tako močnih, korak tako zahteven, pogled na mini hribček srečen, sem se zavedala, da mi vse lahko vzamete.
Ampak ne morete mi dat tega vašega gneva, jeze. Sovraštva. Ne sprejemam več sovraštva ljudi. Tudi meni je dovolj. Leta in leta sem potrebovala, da sem sprejela življenje tako kot je.
Vsak dan ljudje komaj čakajo da kamenjajo ljudi. Ker niso dovolj dobri. Ker niso dovolj zahtevni. Ker so glasni. Ker so tihi. Ker so debeli. Ker so suhi. Ker so počasni. Ker so prehitri. Ker nimajo tehnike. Imajo predobro tehniko. Niso timski. So preveč timski. Kafane zaprte. Kafane odprte. Preleni. Predelovni.
Mislim, da sem v zadnjih 24 urah ugotovila, da če bi se nekdo odločil, da se začnemo obmetavat s kamni, bi lepo vsi šli papa.
Zato samo prosim, bodite ljudje. Do ljudi. Do sebe. Do tujcev. Do prijateljev. Do živali. Do vseh živih bitij. In predvsem je fajn, da smo manj jezni na sebe, da bomo lahko bolj srečni z drugimi.
Ampak kolikor se poznam, v osnovi zahtevam preveč. Zato sem pripravljena na nove kamne. Najprej bom jezna, pol pa si bom zgradila pručko in postala višja.
Se beremo po odbojkarsko. Kmalu.
Rada vas ima.
Vijol’čno – trmasta kri.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić