Enačba

Vrnemo se, da odhajamo. Prihajamo, ker upamo. Verjamemo, ker nam je v krvi. Vztrajamo, ker smo močnejši. Ne spreminjamo se, ker imamo to najraje na svetu.

Ne glede na to, da žoga ne gre v gol. Ne glede na to, da se v drugem polčasu vse obrne. Ne glede na to, da smo prepričani, da imamo vse, a na koncu vsega vendarle nimamo.

Zadnji tedni so nas naučili kaj pomeni denar, a na koncu šteje trud, volja in moč. Predvsem pa prepričanje kje se konča, ko bi se moralo šele začeti.

In konec je takrat, ko Soudani reče. No, če bi bilo po njegovo, bi še par minut igrali in on bi zabil še enega.

Na tekmi kjer je bilo kar naenkrat vsega preveč. Ko je bilo kar naenkrat vse obrnjeno na glavo. Ko smo imeli štiri menjave naenkrat. Ko smo čakali ta gol tako zelo dolgo. In tako zelo predolgo.

Da se je zgodil remi. In nismo zmagali. Ne nismo spet zmagali. Nismo zmagali.

Oh, ta Šuma. Kjer v petek ob pol šestih pride na tekmo tisoč petsto ljudi! Kaka cifra za fantastično kuliso.

Kjer šteje vsaki glas in kjer je fuzbal fuzbalu podoben. Kjer se zgodi nepričakovano in prav želiš si, da bi zadevo ponovil. V drugačnem posnetku.

V drugačni podobi. Na drugačen način. Samo da bi uspela.

Da bi lahko rekel, da si bližje naslovu. A na koncu si želiš samo, da bi videl evropske kvalifikacije. Da se pokažeš. Da te vidijo. Da te rezultat ne definira.

Da te ne definirajo zgrešene podaje in žoge preko gola.
Menda si dober kolikor si dober na zadnji tekmi. Noben ne gleda zgodovine. Kako si bil. Samo kaki si.

Nam pa vedno nekje nekaj zmanjka. Kako zoprno se mi to sliši in kako sem jezna. Ker sama ne morem nič spremeniti. Na njih nisem jezna. Kaj se zgodi, se pač zgodi. In kaj naj spremeniš, ko gledaš to bolečino v očeh. To jezo, to nemoč. Dali smo kar smo lahko. Pa ni šlo. Dali smo kar smo imeli.

Včasih si želim kak čaroben prašek. Kakšno sladico, ki bo spremenila vse. Karkoli. Dajte nam kak recept za tisto nekaj več.

Ker te boli. Da včasih pogledaš dol. Ali odpišeš, da te boli. In se sprašuješ, če boli še koga tako kot boli tebe.

Ker res bi lahko bilo drugače. Oh ta bi. In ti če-ji.

Ampak verjamem in zmeraj bom verjela. Kot sem včeraj. Kot sem vse dni, ko so bili vsi proti. Saj verjetno spet negativa tuče z vseh strani. Ampak jaz si bom naredila lep dan.

Pred vrati je dolgo pričakovana avantura. Čaka me in morda, če bo res dobra, se slišimo prav kmalu.

Do takrat pa. Dvigujte krila. Borite se z mlini. Osvajajte vrhove. Potopite se v globine. Ostanite v širini. In ne pozabite biti dlje in ob strani.

Za trenutke, ki ostanejo.

Luka, Hvala. Trikrat podčrtano. Z veliko. In za zmeraj.

Pusti mi ta trenutek, da ga obdržim za zmeraj.

Kako življenje da, da ne vzame.

MalaMo.: *