Remi v Gruziji

Računalnik na nogah. Na televiziji spletni prenos tekme iz Gruzije. Šteka. Seveda šteka. In ravno ko Dino al pa Grega streljata se slika ustavi. A ni to super?
Hočeš se jezit in hočeš vse nekam poslat, a si na koncu srečen, ker prenos sploh dela. In da lahko vmes s fotoaparatom narediš kakšno slikico, da jo pol dodaš v blog.
Prednost bit doma je tudi ta, da lahko blog pišeš kar sredi tekme. Sploh če si »slepi« tipkar in gledaš v tv medtem ko pišeš vrstice v wordov dokument.
Kot kaže, si bomo prvi polčas zapolnili po vijol’čnih rumenih kartonih, po tem, da so tribune prazne, kot da bi jih nekdo kaznoval in ja, prvi polčas tudi po tem, da se bomo lovili kateri link dela, katerega gre gledat in kateri se ne ustavlja vsakih par sekund.
Uf, naporno je bil navijač Maribora, bi rekli nekateri.
Vprašanja o živčnosti pred tekmo so bila popolnoma odveč. Mogoče je krivo to, da sem tako zaspana, kot da ne bi nič spala. Mogoče pa tudi to, da v fante verjamem in si samo želim da jim piknejo vsaj dva. Kar so pokazali v prvem polčasu je bilo všečno, pa tudi njihov golman si kot kaže tu pa tam privošči kakšno brezvezno napako, ki jo naši fantje gladko lahko kaznujejo.
Ko se začne drugi polčas, seveda povezava ne dela. Kaj pa te. Blokira v eno in seveda smo vijol’čna familija skup stopila in z drugim linkom končnoooo tekma poteka brez da bi se slika ustavljala vsakih 30 sekund. Tokrat na računalniku. J
Menjave me presenetijo. Upam, da so tudi nasprotnika.
Drugi polčas je težki. Kot pogoji na tekmi. Tu pa tam nam ni nič jasno, se pa zraven naših navijačev še najbolj sliši Handeja, ki se ne da in ne da. Ko slišiš njegov glas, veš da bo še vse ok.
In že se sliši…tri štiri…Maribor…noro. Bravo!
Tekma se počasi končuje. Gledava jo na vseh možnih kanalih in čeprav ne damo gola in ga ne dobimo, vseeno verjameva, da je vse mogoče.
Pol pa je kar naenkrat konec. Tekma se je komaj začela, pa je sodnik iz mesta tulipanov že odpiskal konec tekme.
Bila je težka in garaška tekma. Gledalcev je bilo približno toliko, kot na tekmah našega največjega rivala v ligi.
Fantje so se borili. In jutri se vidimo. Ne glede na rezultat, jutri sem spet tam. Kot vsako leto. Kot po vsaki evropski tekmi, če le lahko pridem.
Kolikor sem prebrala, bodo fantje pristali na mariborskem letališču ob 14.15. Če bi želeli prit, spremljajte uradne strani, drugače pa se oglasite meni, ker bom spremljala njihov prihod domov. Preprosto si v soncu ali mrazu, zmagi ali porazu, zaslužijo naš aplavz.
Vem da je marsikomu ura čudna, a boljše čez dan, kot pa ob petih zjutraj, kar se morate strinjat z mano.
Upam, da ste uživali v današnji tekmi, da ste videli vsaj nekaj tekme, slišali vsaj to, kar ste morda želeli slišat in se vidimo v nedeljo na izjemni tekmi proti Muri in pol povratni tekmi proti Čihuri v Ljudskem vrtu. Tekma v Gruziji je končana.
Ne pozabite, povratna tekma se bo zgodila na obletnico smrti dveh naših bojevnikov in na rojstni dan naših Viol. Pridite. Ker so ekipa in vsi, ki so okoli nje, to zaslužijo. Naši so in radi jih imamo.
In preden končam še dve malenkosti, ki sta za nekoga lahko tudi kaj več.
Dragi Dino, vse najboljše za rojstni dan! Ostani tak sonček kot si in garač od začetka do konca.
In kot drugo. Tudi tokrat…Vijol’čna kri za vse ljudi. Sedmič pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt. 5.9.2018 od 8.00 do 14.00. Simbolično darilo bo tudi letos nekaj zelo posebnega, grafika pa bo mogoče koga vrgla celo na »rit.« Tako izjemna je.
Imejte se radi, berite prave novice, ne verjemite vsega kar slišite. Ne pozabite obvarovat sebe in druge pred točo danes in kot bi rekli vsi okoli mene…pijte dosti vode. Tudi  pivo ne škodi, bi rekli nekateri. J
Rada vas ima.
Večna bojevnica.
MalaMo. :*