Daj si zaznamek

Nina poje na enem od dveh cd-jev, ki sta z nepozabnega koncerta v Ivančni Gorici. »Misliš, da gre po krof,« vpraša ko prehitevava en tak krasen mariborski avto, kjer je voznik zadovoljen, kot le redkokdaj vidiš koga za volanom. Ni, še do Ljubljane smo uživali v vožnji na avtocesti, potem pa smo se nekje izgubili. Mogoče je šel na derbi. Nikoli ne bom izvedela.

Ker pot, kjer je vedno delo na cesti, kjer vedno nekdo vsaj v eno smer ne upošteva reševalnega pasu in pot, ki nam je, ne glede na tolikokrat jo popravljajo, spreminjajo, krajšajo in širijo, vedno ista.

In si hvaležen, ko zapelješ v garažo in odpiraš tista siva vrata, ki so tako lažja od tistih pred domačim blokom.

Tribuna me pozdravi v sončen dan. Nekaj naših prijateljev že olepšuje napačno barvo stolov, helikopter nad nami služi kdo ve kakšnemu namenu. »Ne bi si upala z njim peljat,« pripomnim. Pa ne samo zato, ker me je stran višine.

Ogrevanje se začne. Spremljam tudi dogajanje ob igrišču in eminentne goste na intervjujih. Čas gre tako prehitro in tekma se kar naenkrat lahko začne.

Zaradi vseh možnih prekinitev se tako prvi, kot drugi polčas zavlečeta za dodatnih šest minut. Kar malo glede na ves papir, ki je včeraj objemal kapetanov gol.

Vsaka stran navijaške tribune je imela svojo zabavo in bilo je res derbiju podobno. Koreografije, bakljade, zbadanja, po koncu pa še provokacije, ki so privedle do glasu iz zvočnika: »Govori policija« in številni policisti v opremi, ki so naredili živo ograjo.

Epilog poznajo tisti, ki so videli in doživeli tribuno do konca.

Tekma sama bo šla v pozabo. Nekaj norih priložnosti. Nekaj vzdihov in izdihov. Nekaj kosov ananasa, kot se za derbi spodobi (za mene, da se razume) in ne banan, kot bi kdo pričakoval. Srečanje, ki je upravičilo naziv derbi. Nikoli ni blestel v golih, včeraj pa sploh ni blestel v golih.

Škoda za par takih norih šans, ki se niso končale tak kot bi si želeli, a tudi remi smo nekako vseeno pozdravili in bili na koncu zanj hvaležni.

Čas je šel vidno prehitro in bolj smo si želeli, bolj se je zdel od nas oddaljen. Ampak konec dober, mi vseeno premalo dobro. Ampak življenje včasih da, včasih premalo da, včasih pač nekaj da.

Derbiji so vedno zanimivi predvsem zaradi kulise, ki pa je še zmeraj premalo obiskana glede na velikost stadiona.

Hvala vsem navijačem Maribora, ki smo se znova zbrali vsak na svoji strani in bila je fantastična energija in izjemna motivacija. Hvala za koreografijo. Bila je krasna.

Cenim borbo od prve do zadnje minute in sem hvaležna, da so mladi v tej zgodbi tako vidni, hvaležna, ker Pijus z masko igra kot da je nima, da sta oba brata znova zdrava in lahko igrata, da Soudani vleče ekipo bolj kot kdorkoli na svetu.

Da je vsak zase en drobec in predvsem mi je všeč, da smo lahko iskreni in da vemo kje je komu mesto in kam to mesto vodi.

Hvaležna za čudovite ljudi na tribuni, ki zmeraj polepšajo dan. Sploh kakšen, ki je utrinke vijolice popeljal v širši svet. Zmeraj hvaležna in ponosna.

In predem končam samo še ena malenkost. Blog sem 14 let nazaj začela pisat, ker imam rada nogomet. Skozi leta blog ni bil več samo nogometen. Je za šport in vse kar imam rada in občudujem in spoštujem. Je moj. Že več let z novo domeno, a še zmeraj z istim namenom in ponosom kot sem to storila prvi dan.

Sprejemam popravke napak, ki se jih zmeraj nekaj nabere, sprejem drugačno mnenje. Ne sprejemam pa, da si nekdo želi spreminjat moja besedila, da bi se nekomu dopadla in da ne bi bil na to »alergičen.« Zato naj bo jasno, da sprejemam, da se ne strinjamo.

Ne sprejemam pa, da bi nekdo rad, da napišem po njegovo. To se ni zgodilo nikoli in tudi ne bo. Blog pišem s srcem in dušo. S tem kar sem. Je iskren.

Pošten in pravičen. Je dober do tistih, ki si to zaslužijo. Trudim se, da z njim dvigujem ljudi in jim pomagam, da so z mojo motivacijo uspešnejši in ponosni na delo, ki ga opravljajo. Rada občudujem ljudi in cenim njihovo zvestobo, skromnost in poštenost.

In naj bo jasno: nikomur se ne klanjam in se ne želim ukloniti. Utrinki vijolice so moj velik ponos tako kot Vijol’čna kri za vse ljudi. Ker oboje delam najbolje možno kar znam. Če kdo utrinkov ne zna ceniti in bi jih rad prikrojil po svoje pa naj se lepo prosim obrne stran. Ker kaj človek vse ne dobi in kaj vse ljudje ne želijo… preveč me je sram, da bi povedala na glas.

A ostajam zvesta. Svojim športom. Svoji ljubezni. Svojim spominom. In hvaležna za vse, ki ste me vedno dvignili, ko se je zdel padec blizu in tako boleč.

Hvaležno ploskam najboljšim prijateljem in tistim, ki čutite tako kot jaz ali vsaj poskušate razumeti.

Maja se vidimo na zadnje derbiju sezone, do takrat bomo pa bomo še nekaj krat peli v avtu Ninine pesmi in se na koncu na derbi maja peljali z avtobusom (če ta le bo), ker kazni pač pišemo samo ko je fuzbal.

Kamenškova te »sreče« nima niti na delovni dan, kaj šele na praznik v nedeljo.

Če čutite močan sarkazem, potem se zagotovo ne motite.

Zmeraj. Ker je tako prav.

Objela te bom. In boljše bom.

MalaMo. :*