Select Page

Dragi moji! Premalo klicajev je za to, kar bi želela danes napisat. In dovolj mene, da bom tokrat napisala po mojem.
Da je vse z namenom, je logično po tekmi, ki sem si jo pogledala v Moriccutu v izjemni družbi čudovitih gostiteljev in izjemnih prijateljev.
Ta blog je za moje fante, ta blog je za vse tiste, ki ste čakali na takšno tekmo. Ta blog je za vse zafrustrirane, nesrečne, zgubljene in prepolne same sebe.
Jezna sem. Pa sem rekla da ne bom. Ker vem kak je ko enkrat sreča ni na tvoji strani, ker če bi bila, bi se po tej tekmi drugače pogovarjali. No, z mano se sploh ne boste.

Probala sem. Pa zbrisala. Ne dovolim in ne bom dovolila. Radirka pa se bo kmalu vklopila. Ločim vijolice od plevela in moje življenje, moja pravila. In ja, lahko serjete po komerkoli želite, ne drznite si po tem klubu, po trenerju, ki vam je toliko dal.
Je čas spremembe? Pa saj so bile. Pa ni šlo. Pa so prišli najboljši. Danes ste na igrišču videli najboljše kar imamo.

Pa so tekmo odločili prijemi za zadnji stran glave, čeprav je baje na koncu bolel sprednji del, pa za teniške prijeme, ki se jih na Laver cupu ne bi sramovali, videla sem faule, ki so postali prekrški v napadu, videla sem hude krče, ki so se dogajali v res predvidljivem času.
Videla sem Daretova izjemna gola, ki jih ne bi branili najboljši golmani na svetu.

Videla sem, da je Andrej uspel, da je Rok dal upanje, pa tudi to, da je bilo konec, preden se je odvil zadnji kot. V podaljšku, ki so ga zmanjšali za pol.
Ne iščem izgovorov. Sem pa vijol’čna. Gledam skozi vijol’čna očala in spoštujem vijol’čno družino. Moj klub je to. In čeprav danes nisem bila v Kopru, sem iz Kopra velikokrat šla razočarana. Nehala sem štet kolikokrat. Spomnim se solz po tekmah in razočaranj, ki se še doma ni končalo.

Na žrebu sem rekla, da naj mi dajo vse, samo Kopra ne. Nekako sem imela slab občutek. Videla sem jih igrat proti Gorici. Poznam Mirana in vem kako dobro lahko igra njegova ekipa, če želi. Tudi simulira, če želite. V tem je Koper blestel v vsem svojem sijaju zmeraj.

Ne bom razvrednotila zmage Kopra. S kozličkom ali brez. Zasluženo so zmagali. Kajti dali so tri gole. In tekma je bila lepa na oko. Gledljiva. Zaprta kot da bi pojedel najbolj jedilno čokolado. Naši pa so prebijali ta zid, kot da se bojujejo v neki ogromni bitki.

Fantje moji, zgubili ste ja. Ja, ni šla žoga v gol. Zagotovo je bilo malo podcenjevanja. Treba je najt nekaj izgovorov. Nič ni narobe s tem. Verjemite, jaz jih imam skoraj toliko kot je šteng na Kalvarijo.
Tekmo gledat po tv al pa bit v živo tam, je čisto druga pesem. Sploh če Mešo postane Kotnik, igralci Kopra pa so parkrat zamenjali obraze, a imeli iste priimke. Razumem. Tudi to razumem.

Ne prenašam pa dobro gneva. Verjamem da bo ta blog, po takšnem porazu bran. Vse slabe tekme imajo branost. Vijol’čna kri v vseh rekordnih pogledih ne bo nikoli imeli takšnega ogleda bloga, kot ga lahko ima tak poraz.
Ker najprej oni, predvsem on, pol pa še jaz. Pojma nima, baba zmešana. Kaj te ona ve kaj je fuzbal? Spet bo zagovarjala totega Ribiča? Spet bo hvalila kar se ni za hvalit.

Res je. Pojma nimam. In ja, za razliko od »Ribiča« jaz ne rabim bit na njegovem mestu. Najtrofejnešega kluba v državi. Kjer so pritiski vsak dan. Kjer se vsak dan od njih pričakuje da bodo kot roboti laufali 14 km, imeli 5 golov še preden bodo začeli, igrali kot mašine na daljinsko upravljanje.
Strinjam se, slabo leto je. Ne blestimo kot lansko jesen, ko smo bili šokirani nad danimi goli. Se spomnite? Tudi takrat vam ni bilo. Tudi takrat ste želeli še več. Spomnilo me je to pravkar na junaka zadnje knjige, ki jo berem. Le da se je on te odvisnosti rešil. Eni se še niso. In nujno bi se morali.
Preden začnete pisat, vklopite razum. Še preden ste žaljivi, se vprašajte kako bi bilo, če bi bili vi starši teh otrok, teh igralcev, trenerjev, vodstva?
Dve leti nazaj ste navijali in razprodajali stadion. Pet let nazaj ste počeli isto. Ligo prvakov ste gledali.

Bilo je. Res je bilo. Preteklost. Vsak dan je novo dokazovanje. Vsak dan je nova zgodba. Verjemite, vem kako je bit del dokazovanja. A vsak ima pravico imet slabo leto, mesec, bitko ali vojno.
Ja, ti polni sami sebe nogometaši, ki imajo plačo za vaših vsaj nekaj na mesečni ravni se norca delajo iz vas. Poznam vas. Slišim vas. Primerjate jih jedci nekih praškov, ki se ne znajo obnašati v javnosti, primerjate jih z bitji, ki nimajo nobene veze z njimi. In vi ste dobri ljudje? Vi, ste vi tako dobri, tako izjemni, tako dobri, da lahko rečete da je nekdo slab?
To je moj klub. Moje mesto. Obožujem ga. Ta klub mi daje motivacijo v mesecih, ko se borim z več kot le Daretovimi goli in neuspešnimi podajami. Te dni, ko kile odhajajo, ker čakam na to, da se znebim viška kamnov. Ki bi jih res rada nekoč nekomu v glavo zmetala. Zdaj, jezna in polna nemira. Čeprav vem. Vsak kamen pride nazaj. Slej ko prej dobiš sam svojega v glavo. Noži priletijo nazaj, ko jih potiskate ljudem v hrbet. Ste vedeli to, da se vse vrne in da nič ne odnesete s tega sveta? Ste vedeli, da vsak slej ko prej dobi vsak svoj focen?

Zato vsem, ki boste danes glavni na vasi svojega mesta, polagam na srce. Ne meni. Ne na mojih socialnih omrežij. Izognite se me. Ne berite mojega bloga. Ne delite ga. Pišem ga kot svoj opomin. Da vem da se pravo ali nepravo navijaštvo nekje konča. Danes bom vklopila radirko. Tudi jaz imam svojo mejo. Sovraštva. Ne prenesem sovraštva. Ne prenesem negativnih ljudi. Odrasla sem se. Spremenila sem se. Razmišljam kot človek, ki si zasluži spoštovanje, hvaležnost in ljubezen. In tudi ti fantje si jo. Pa kaj, izgubili so. Ja, in ja, ni samo fuzbal. Je naš klub. Ampak če ste navijači, boste ustavili svoje na pol pismene konje. In se začeli zahvaljevat. Ker imate tak trofejni klub. Ker imate takšno ekipo. In predvsem, da skupaj stopimo. Naša naloga je, da si pomagamo. Ne pa da se imamo kot zadnja hin zelena preproga.

Vem, da vas ni nič sram. Je pa mene. Zato šele zdaj vidim, da ko napišem Facebook status, ki je medvrstičen in se vam sanja ne o čem se gre, čeprav ste točno vi v njem noter, ne komentirate. Ker ga ne razumete. In šele zdaj vidim, da če vam vržem kost, ki jo lahko glodate, potem me boste požrli. In tega vam ne dovolim. Sem ženska, navijačica. V desetih letih in pol sem videla tekme, po katerim sem se jokala, se smejala in včasih preklinjala vse od prvega do zadnjega.

Sem temperamentna ženska. Ne skrivam tega. Tadej me je prosil da naj se umirim. Da bo vse ok. Pa sem bila ok. In bom ok. Samo to moram zdaj iz sebe spravit. Jaz, MalaMo. Vedno bom ostala skromna v tem kdo sem in kaj delam. Sem se pa naučila eno stvar. Kar sem se naučila predvsem v soboto zvečer. Nima veze z mano, njimi, njim, ko se spravljate na mene, njega, njih. Problem ni v meni. Ker če dajem rože in dobim blato nazaj, potem vem, da sem dala to kar sem imela. In vsak daje to kar ima. Zato se bom še naprej trudila, da bom, kljub slabemu dnevu, boleči rami in roki, kamnih in na cesti voznikih, ki so nekje dobili podarjen izpit za avto trudila, da bom navijačica s srcem. Moje srce je vijol’čno. Zaradi tega za kar se borim, sem to kar sem. In vem eno. Hvaležna sem. Jaz sem iz te tekme ogromno potegnila. Naučila sem se ogromno.
Bila sem s prijatelji. Dobro sem jedla. Spila sem Radensko. Uživala sem z ljudmi, ki jih imam rada. Še zmeraj sem žalostna, da nisem bila v Kopru, ker imam doli ogromno prijateljev, ki so mi v srcu. Pogrešam vas in zelo mi manjkate.

Vendar fantje, dajte se zmenit. Dajte garat naprej. Vsedite se. Pomenite. Vem da vam bo uspelo. Vem da ste po porazih zmeraj postali boljši.
Najboljše šele prihaja.
Po porazih postanemo točno to kar nikoli nismo vedeli, da smo lahko. A zato rabimo včasih kako ramo, da se nanjo naslonimo. Potrebujemo kakšno brco v rit, da se zbudimo, škaf vode, da pridemo k sebi. In na koncu, karkoli počnemo, potrebujemo prijatelja. Nekoga, ki v nas verjame, ko ne gre. Velikokrat sem padla. Veliko padcev sem imela zaradi svoje naivnosti. Zdaj sem modrejša, pametnejša.
Hvala vsem, ki boste po taki tekmi verjeli v lepo vijol’čno zgodbo. Ker ko boš izgubljal, in ko boš prvi, ljubila te bom, ker si mi v krvi. Vijol’čni krvi.
S klubskim grbom, ki ima z razlogom zvezdico!
Pa če je avtogol se ga ne pripiše ekipi, ki ga je dala, ampak nasprotni. 😉
Glave gor in pogumno naprej.
Rada vas ima.
Na pravi strani.
MalaMo. :*