Tak mi je pri srcu toplo. Tak imam tisti občutek po dobrem. Kot najboljša čokolada. Kot temu času primeren najboljši krof. Kot sladica, ki te čaka po fantastičnem kosilu.
Če je kdo včeraj na sladico po kosilu pozabil, jo je na stadionu zagotovo dobil.
Medtem ko so mestni redarji vsaj po Vinarski pisali kazni, je v Ljudskem vrtu že norelo po Ojotovem golu. In to kakšnem golu. Pajčevina je šla, vodstvo pa je prišlo. Fantastičen igralec je bil končno nagrajen za izjemno znanje in stadion je užival v poslastici zadnje tekme kroga. Ampak to je bil šele začetek.
Nogometaši so blesteli v vseh elementih igre. In to celo tekmo. Imeli so nadzor, točnost in izjemno igro. In ja, zabili bi jih mogoče lahko še pet. In vsi bi bili fantastični. No, potem marsikdo ne bi mogel reči, da kakšen gol ne bi smel veljati.
Vsi, ki smo prišli, smo gledali fuzbal in to kaki fuzbal. Bombastično in izjemno. Videli smo kar smo pogrešali in joj kak je bilo to fajn. Nekje po Davidovem golu smo verjeli v še več in upali, da kakšna znova ne pride tak, da kdo gre tja kjer mu ni mesto.
Ampak konec dober, vsi dobro. In to več kot dobro. In predvsem upam, da je zgodba šteng južne ploščadi na vzhod tudi tista, z »dobro« koncem.
Kako lepo je videt srečne obraze. Vsepovsod. Kamorkoli se obrneš. Kamorkoli greš. Kako mirni so ljudje. Kako uživajo v fuzbalu. In kako jih osrečuje dejstvo, da je naš fuzbal znova na tako vrhunskem nivoju.
Ker vsak del tekme je imel toliko lepega. In zdelo se je, da smo vsi malo višje, ker je fuzbal tako visoko. Kdo je rekel, da si velik samo 161 cm? Velik si kolikor imaš veliko srce.
In naše ima toliko ljubezni, toliko spoštovanja. In vedno je verjelo. In vedno je vedelo, da nižje ne bo šlo, a visoko… gremo visoko in vemo kje je cilj. In zanj se bomo borili. Skupaj. Včasih nam ponagaja kakšen mlin na veter, ki ga poganja kakšen poseben pripomoček. Včasih kakšna tehnologija, ki sama sebe ne razume.
Včasih tudi kakšen korak preveč naprej. A ker smo borci, se nikoli ne bomo predali. Ker smo večni optimisti, bomo zmeraj tukaj stali. In ker smo najboljši, bomo skupaj najboljši tudi ostali.
Poklon vsem garačem. Ampak vsem garačem. In hvala, ker delate to mesto še bolj vijol’čno, medtem ko bi ga eni radi imeli tako zelo zelenega.
In hvala prijatelji. Vsi. Ki pridete do naju. Ki nama mahate od daleč. In vsi, ki mi s svojimi nasmehi dvigujete krila, ko pozabim leteti.
Ljudski vrt zmeraj da več. Zmeraj ima vsega več. In zdi se, da nikoli premalo.
Ko življenje ne gre kot mora it. Ko življenje izbira čudne tirnice, v Ljudskem vrtu najdemo toliko izgubljenega in tako zelo smo eden drugemu mini male duracelke.
V nedeljo se podajamo na dolgo pot v Ajdovščino, kjer sem v tej sezoni zamudila prvo tekmo, a srčno upam, da druge pa menda ja ne bom. A saj nikoli ne veš kaj prinese teden.
A naj čim manj blatnih poti, dobrih ljudi in srčne pripadnosti.
Kak je fajn bit navijač največjega slovenska kluba in kako bomo enkrat pogledali nazaj in rekli… te orkane smo premagali. Čas je za mavrico.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Ostani tu. In se nasmej.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić