Select Page
zelo dobro ime. 🙂

Sreda je obetala.
V Lenartu sonček. Grem na druženje z meni zelo drago in srčno družinico.
S Tinkaro imava babje čveke, z Žakom pa se cartava. Mama Polona skuha čudovito kosilo, ata pa zrihta še kup stvari. Dedi in babi zmagata s Cockto.

Žak.

Po popoldnevu, ki mine prehitro, odhitim v Dvorano Tabor. Rokometaši bijejo bitko za tretje mesto. Z Martino pogledava prvi polčas, fantje zaostajajo za gol. Greva po Matejo, Anjo in odoh za Celje.

V Celju v podporo RK Maribor.

V kafano pridem za mojimi babnicami, ker v avto pozabim celo še kapljice.
Preden gospod natakar ugotovi, da smo tam, mine čas.
Rečem pred in po tem še kakšno z vijolčnimi prijatelji in potem na tekmo.
Tribuna z nami je bila katastrofalno prazna. Ne vem, če nas je bilo gori 15.

začetek.

Viole pa na drugi strani…bravo…dominirale v navijanju, navijačev ogromno.Super je bilo. Kurja koža je šla na trenutke…krasno je bilo.

bravo Viole!

In potem moram prit na ta udarec brez primere.
Bolelo je. Res je bolelo.
Tisti občutek nemoči, ko nič ne moreš naredit. Vzpodbujaš, ni dobro. Preklinjaš, še slabše. Bi nekomu vrat zavil, nima smisla.
Dejansko-kaj ga pa ima?
2:1 in gol Robija pač ni bilo dovolj.
Če bi danes sploh kaj bilo.
Igrali smo tako žalostno slabo, da je težko še bolj slabo.
Padli smo na taka tla, da pečejo rane. Da peče ta bolečina sramu.
Kako? Zakaj?
Med tekmo je bilo na trenutke smešno.
Bus Celjanov tudi in še njihov slavljenec za 501. nastop v dresu Celja, g. Gobec, so se zdeli danes, da bodo vse naredili, da tokrat ne izgubijo.

Sebastijan Gobec. 501. nastop!

Ker niso imeli več kaj zgubiti.
Mi pa. In danes nismo zgubili treh točk. Pa tudi teh 11 pik je še vedno fajn.
Ponosa ni več. Ni več nobene energije. Igralci na tekmi se zdijo, da so prišli na parado žalosti. Še v nasprotne nogometaše mečejo kar tak žoge. Pa kaj takega nisem videla na tekmah u.-12, pa so tam otroci.
Tu pa se gredo eni resni fuzbal. A samo eni.

Goran.

Ko sem kapetana po tekmi gledala in sta mi z Arghusom mahala, bi zajokala. Z njima. Ta obraza sta bila parajoča. Dala sta vse od sebe, pa ni bilo dovolj.

Marcos,Arghus, Jasmin.

Zakaj še drugi ne delujejo tako?
Ta nekoč homogena ekipa je razpadla. Namesto skupaj so proti in namesto dobre igre je le še sistem, ki ga nihče ne razume.
Kdo odgovarja za to…?
Kdo dovoli, da to tako zelo boli…?
Moje telo vijolčno ima srce. Kaj igralci ga imajo tudi?
Nekateri zagotovo ne.
Nočem delat krivice nikomur, zato pa tudi danes vseeno pohvalim vedno dežurnega krivca za vse, Robija in predvsem tiste, ki so se res trudili.
Hudo je gledat to trpinčenje. To ni nogomet.
Rokometaši so na koncu vendarle slavili doma. Ker so se borili. Proti močni ekipi iz Kopra, težkim sodnikom…
Medtem pa mariborska nogometna barka tone…

vpliv tega tam zgoraj? 😀

Prvaki si tega ne bi smeli več dovolit, navijači si tega ne zaslužimo.
Si morate mislit, da grem jaz v soboto na tekmo v Koper? Da se z dragim prijateljem Alešem tako neizmerno veseliva druženja. Kaj bo spet tak?
To pomlad razen prve tekme z žabami ni bilo še nič vidnega.
Šleparske zmage in navidezna brezskrbnost.
Moje srce je danes prazno. Četrtek je že in ko vam tipkam to, se počutim izžeto. Izčrpano od vsega. Po tako krasnem dnevu, sem verjela v zmago. Res sem. Ne moremo zgubit…
Potem pa se mi kolca po Etiju, Daliborju, po Siniši, po igralcih, ki so odšli in so znali dodat vrednost ekipi.
Ta ekipa za mene ima vrednost….da jih imam rada. Kot imajo mame rade svoje otroke, prijatelji prijatelje, ne glede na to, kako nekaj ne štima. Ker so vedno tukaj.
Samo tebi bomo peli…
S tabo bomo šli…
Kako lepo bi bilo, da bi ta ekipa igrala končno za nas, za nas v boj po zmage…
Tako je težko?
Čakam kak odgovor, ker mi je to svet klub. Moj klub je to. Ponosna navijačica sem.
Z veseljem vsak dan delam tri najboljše nogometne strani na Facebooku…
Hočem, da ljudje vedo kako fantastičen klub imamo.
Hočem, da ljudje pridejo…
S tako igro…kaj jim naj rečem? Povejte mi, ker jaz več ne vem…
Nisem mojstrica izgovorov in ne znam se pretvarjat.
Pluse in minuse pri nogometaših poznam. Vem kako bo kdo reagiral, kako bo kdo kakšen postal…
To je vojska, ki je podirala Grke in se v hrbet smejala celi Sloveniji…
Kdo mi je ugrabil vrhunsko igro, horunske aplavze, solze sreče…
Kdo???
Ko mi najdete osebo, ji povejte…da se bom jaz to igro vedno šla. Ker je prave barve.
A čas je, da se eni resnično pogledajo v ogledalo (če ne bo prej počilo) in si priznajo, da pač ne zmorejo…
Ojdip je videl, a ni vedel. Potem ni videla, a vedel.
Jaz sem brez očal že skoraj 15 tednov…in ne, nočem jih nazaj…le rada bi nazaj moje čudovite fante, ki so mi pričarali toliko lepega…
A hkrati me je vseeno malo strah…ker več ne vem, kaj bo še…
To boli bolj kot nedeljski žulji in naporne vožnje…
Kako bi si želela,da bi lahko kaj spremenila, pa le bledo strmim v te zanič tekme in upam…niti ne vem več kaj upam…
Zdaj si le želim še tople postelje….
Danes je nov dan. Dovolila si bom sanjati dalje…
Eni pa…skrajni čas, da se prebudijo.
Hvala vsem, ki ste prebrali to…upam, da se vidimo v Kopru…
In veste zakaj? Ker ni vse fuzbal….je druženje s prijateji, kramljanje, smeh, energija, iste zgodbe, drugi problemi…in ker je fuzbal način življenja.
V Mariboru velja…še vedno ENA ČAST!
Rada vas ima, Mo. :*

tri prijateljice. Trikrat hura za Adidaske.