Radi imamo to našo mariborsko odbojko. Ker to, kaj smo včeraj videli, ne more prav nihče nam vzet. Ker to, kaj so včeraj znova kazali mariborski odbojkarji, je preprosto neizmerno izjemno.
Včeraj se marsikaj ni zgodilo z razlogom. In včeraj bi se tekma lahko obrnila čisto v drugo smer. Ker če želite mlade učiti poštenosti in predvsem vere v šport, se tega, kar se je šlo osebje v modrem, res ne greste.
Če ne znate priznati napake, velja tudi za nasprotnika, pol vse skupaj res ni za nikamor.
Tekma je bila vrhunska, vredna televizijskega prenosa. Ker je bilo na obeh straneh videti res borba za vsako žogo in predvsem predaje ni bilo na obzorju.
A tok tekme pač uničujejo tisti, ki bi jo morali dvigniti. In če kaj, me moti, da zmeraj gledamo isti scenarij, ki se konča kot se konča.
Pošteno priznamo poraz, a vedno, ampak vedno, bomo pošteno navijali, iz srca navijali za naše fante in predvsem bomo težko gledali krivico. Ker včeraj je bil še en večer, ko je brezveze, da si kaznovan, ker ti v nekem trenutku ftrga dekl.
Ker vzrok nikoli ne odgovarja za posledice. Ker moraš vedno gledat stran, ko nekaj ni ok. Zakaj? Ker si na stolu, pa lahko? Ker imaš zastavico, pa hladno rečeš nekaj in to velja.
V Sloveniji se igra vrhunska odbojka in kot prvo rabimo ali boljše osebje v modrem ali pa video preglede, da se bodo nekateri zamislili nad svojimi dejanji.
Motiti se je človeško, napake so dogajajo, ampak priznati jih pa je veličina redkih. To, da integriteta sploh ni več na človeških zemljevidih je prav grozljivo spoznanje, dostojanstvo pa se konča, ko si tako »zvest sam sebi,« da ti ego preprosto pade na glavo.
A naj ta blog posvetim tem fantastičnim mladim. Ker na tem mestu prosim. Garajte naprej. Trudite se naprej. Trenirajte tudi živce ob teh norih trenutkih.
Naj vas te izkušnje samo dvignejo. Naj vam te izkušnje ponudijo stopnico gor in ne dol. Naj bo včerajšnja tekma samo pomoč do uspeha. Naj bomo mi vaša dodatna duracelka.
Naj bomo mi tisti, ki smo vredni. Da se nas glas sliši dlje. Da se naš aplavz dvigne nad vsem.
Ne bomo tiho, ko se vam bo dogajala krivica. In čeprav smo nekateri mali, še zmeraj lahko stopimo na višjo tribuno in nas dvignemo nad vse.
Izjemno sem ponosna kako odreagirate nad vsem kar prihaja nad vas. Ampak nekega dne se vse vrne. V glavo na glavo zaradi smislov nesmislov. In še nekaj. Ko je dirigent slab, je menda tudi orkester slab. Še dobro, da inštrumenti nimajo vpliva na celotno zgodbo.
Naš aplavz gre s Perotom. Hvala, Pero! Ker si spet dvigno dvorano. In hvala trener z ekipo. Ker ti na obrazu piše vse kar si vsi skupaj mislimo.
Ponosni smo. Bili pa bomo. In ostali bomo. Ker smo marsikaj že slišali, a mi gledamo s srcem. In tega ne damo. In to nikoli.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Osvajaj vrhove. Zaradi moči srca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić