…ki smo jih skupaj prehodili? Tiste poti, ko smo skupaj stopili. Ko smo se borili, garali, se spoštovali. Kje so tiste poti, ko nas niso ustavile slabe sodniške odločitve, sneg, dež, zanič igrišča?
Kje so tiste čudovite zgodbe, ko se do zadnje sekunde nismo predali, verjeli do konca?
Ni jih…
Ni veselja, ni energije, ni nobenega občutka kaj se nosi na sprednji strani dresa…
Boli me ko pes, jezna sem ko ris in verjetno bi lahko rjovela ko kaka podivjana žival.
Tekmo s Krškim sem vzela zelo mirno. Zelo mirno sem sprejela oba gola. Zelo mirno sem prenesla vse nerazumljive menjave, ki jih tak hitro nisem dočakala v svoji nogometni zgodovini. Nikoli.
Z nasmehom sem gledala tekmo, nisem se sekirala in tudi po tekmi sem mirila bolj živčne.
V srcu imam rano. Boli me. Ne razumem in ne rabite mi pojasnit.
Ker tudi če ne bom šla v Stožice čez 14 dni, bom še vedno tu. Ne grem s tega stadiona in ne morete me odgnat.
Zeblo me je bolj kot v prvi tekmi leta. Tak nisem vedela kaj naredim s svojimi nogami in roke ne kažejo da jim je kaj boljše.
V soncu ali mrazu…zagotovo. Zmeraj.
Ni bila to tekma, ki bi rekla da se je igrala v nekih ekstremnih pogojih. .
Bila pa je tekma, ki je ne pozabit. Ne jo dat v en predal in rečt, da se je zgodilo.
Tega je bilo zadnje tekme več kot preveč.
Strpen človek sem postala z leti. Videla sem veliko in naučila sem se to sprejeti.
Če vam ni mar, meni bo vedno. Če vam je vseeno, meni ne bo nikoli.
Srčno rada imam NK Maribor in ta ljubezen se ne bo končala po štirih takih tekmah te pomladi.
V ligi za obstanek nas je nekoč 300 sedelo. Čudili smo se en drugemu, klub pa smo še naprej imeli radi kot svoje življenje.
Srce ste mi sparali minuli večer. Zašila ga bom. In bo še naprej vijol’čno. Nisem niti z eno besedo nikomur zažvižgala, ga užalila ali ga namerno prizadela z besedami. Še po 80.-ti minuti sem verjela da lahko Rulo da podajo za gol.
Niste me mogli izgnat s stadiona.
Ljudje so marsikaj grdega izrekli. Ne zamerim jim.
Ne zamerite jim tudi vi ne. Odprite oči, prisluhnite in se vprašajte ali je to pot, po kateri smo že hodili, ali smo malo zašli, se izgubili in pozabili.
A najdite se. Ni važno kdaj, najdite se. Zavedajte se kako pomembni ste za nas in kako radi vas imamo.
Danes nismo ponosni na vas in ne bodite jezni. Zaradi vas smo videli najlepše zgodbe Evrope. Tega ne pozabljamo. Ne pozabite niti vi, kako ste prišli do tega. Ne kako ste se borili, tudi ko so vsi bili prepričani, da boste kost za velikane evropskega nogometa.
Moj Maribor ni mali. Je pa srčen. In to srce je nekje izgubilo malo preveč krvi.
S krvodajalsko akcijo bomo spet reševali življenja ljudi. Kot vsako leto bomo pokazali, da smo dobri ljudje in da nam je mar za klub, soljudi in vse, ki nas potrebujejo. Najlepše pri tem je, da pridete, dragi nogometaši, vi k nam. In ste ponosni na nas. Kot smo mi na vas. In tista vaša prisotnost je nagrada za vso delo, ki ga vložimo, da bi pomagali drugim ljudem. Ker želimo zdrave in srečne ljudi. In ponosni smo na to, da smo del tako velike zgodbe.
Upam, da boste odprli oči in si povedali kar je treba.
Upam, da boste v naših očeh videli bolečino in nas razumeli.
Upam, da boste kmalu spet na starih tirih, kot jih poznamo.
Upam in verjamem, da so vzponi in padci in da je pot na vrh mogoče spet težja, pride pa in zgodi se z razlogom.
Hvaležna sem vam, ker me zbudite, ker včasih previsoko letam in preveč sanjam.
In jutri bom še naprej verjela.
Zvečer ob 18.15 bom na Planet tv v oddaji Projekt diva. V njej boste slišali kako zelo predana sem klubu in kako ga imam rada. In to se nikoli ne bo spremenilo. Jutri boste videli drugačno Mojco. Ne pozabite pohvalit ustvarjalcev, ki bodo iz mene naredili osebo, ki je na ulici zagotovo ne bi prepoznali.
Do takrat pa…pustite mi da spustim kako solzo, ker boli…
Rada vas ima. Do neba in še naprej.
MalaMo :*
Foto: Dejan Laketić