Pogled na uro je kazal, da je bolje, da Stožice zapustiva dovolj hitro, da lahko morda dobiva še kaj za jest in prideva pravočasno na klopco v dvorani Tabor.
Z veseljem sem sprejela vabilo Velikega človeka in tako sva ob pol sedmih sparkirala (sicer brez štručk, ker je prvega novembra končno le marsikaj zaprto) pred dvorano in do klopce je malo trajalo, ker je prijatelje pa res fajn videt.
Trije goli v Ljubljani in trije nizi v Mariboru.
Sanjski scenarij in fantastična predstava naših fantov proti ekipi iz Kranja in res navdušujoča odbojka, ki je za tak začetek sezone res izjemna.
Mladost z izkušnjami tudi letos kaže neizmeren vir navdiha. Vsak, ki pride na igrišče kaže izjemno željo, voljo in energijo. Novinci so bombe.
Drugih besed pravzaprav ni. Tukaj so šele nekaj tednov, pa se vidi kakšno moč in kvaliteto imajo.
In ti naši mladi pubeci. Koliko enega talenta. Predvsem pa mi je všeč njihova neustrašnost. Noro. Kaj vse si želijo. Zmorejo. Kako gredo za žogo na drugo stran igrišča. Kako se zaganjajo v transparente.
Škoro in Alen z ekipo… to kar se ustvarja tukaj, v tem mestu… je nad vsem. Res, kaj vidimo vse v teh odbojkarskih predstavah fantov, ki še niti polnoletni niso. Koliko zmorejo enega adrenalina, talenta… Kako lahko nekdo iz tebe potegne najboljše možno… to vidim res samo na moški odbojki.
Kar se začne pri Perotu pride ven v članski ekipi in tukaj je zgodba, ki jo lahko samo sanjamo…
Ne razumem, zakaj najbolj pomembne institucije v državi ne vidijo tega, kar se dela v naših telovadnicah, kako potrebujejo ti fantje podporo in kako trenerji vsega preprosto ne morejo sami. Da gredo na drugo stran Balkana, ker nekdo spet nima ušes… človek ostane preprosto brez besed.
A bi ob koncu rada rekla le hvala. HVALA. Za veliko čast včeraj po prvem nizu. Za dve krasni letni vstopnici.
Ne glede na vse kar delam res s srcem in vso predanostjo, ne glede na koliko delov se trgam, da lahko pridem na vse konce, če le lahko, nimam pravih besed za to, da vam je toliko mar za mene.
Ker sem vseeno s to sezono imela malo drugačne plane. In se vam iz srca zahvaljujem za zaupanje in to priznanje.
Predvsem pa sem ponosna, da sem vstopnici prejela z mojo Ireno, mojo zlato dušo, ki sem jo toliko let nazaj spoznala v tej dvorani, pri slavnem šmornu in je tudi eden od številnih razlogov, da nikoli po tem nisem več odšla.
Dragi odbojkarji, vidimo se čez 14 dni… varne poti in uspešne tekme želim.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Publika daje kri, igrišče srce.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić