Odbojkarska romantika

To kar se je včeraj zgodilo ni za zgodovino. Je za danes. Je za jutri.

Je za vsak dan življenja, ko si srečen, morda malo na tleh, morda zgubljen ali preprosto izgubiš tisto nekaj.

Ker to kar se je zgodilo včeraj je bilo nekaj, kar boste razlagali popolnim tujcem, svetu, govorili boste neznancem na ulici, prijateljem in še tistim, ki se jim sanja ne kaj je odbojka.

Včeraj je bil 28 let kasneje. Včeraj je bil romantika. Odbojka je v mestu Maribor zmeraj veljala za nekaj izjemnega. A kaj se je dogajalo zadnja leta, je rezultat dobilo včeraj.

Odbojkarski klub Merkur Maribor je ne zasluženo, ampak absolutno in prepričljivo z naskokom več kot zasluženo državni prvak Slovenije.

Ne da so v rednem delu mleli vse pred sabo, porazi so jim bili bolj tuji kot prijatelji, igrali so odbojko, ki je za vse tiste, ki preprosto obožujejo žar športa.

Naši odbojkarji so znani po tem, da imajo med seboj neizmerno kemijo, ljubezen, spoštovanje.

Radi se majo v dobrem, slabem, vzpodbujajo se med seboj in če komu zašteka, mu pomagajo na noge.

Ahmedu je pot do zadnjih tekem preprečila poškodba, Alana so operirali pred koncem in oba sta včeraj, v kontra dresih prišla na tekmo in pokazala veličino kluba.

Toliko vzpodbude, energije, želje in volje ne premore vsak. Na tekmi, ki bi si zaslužila polno dvorano in izjemne navijače je kljub vsemu postala tekma o kateri ne nehaš razmišljat.

Peta tekma za naslov prvaka je bila to. Pubeci so v zmagah zaostajali za dva in pokal je prišel na tretjo tekmo, k nam, da ga mogoče pa te odpeljejo v Ljubljano.

Pokal je po peti tekmi ostal doma. In prišel je v najbolj prave roke. Prišel ni v roke posameznikov, prišel je v roke ekipe, ki je dihala kot eno.

Ki je živela kot eno.

Ki je verjela v eno. Ki je bila pripravljena samo na eno.

V infarktni tekmi, ki je trajala kdo ve kak dolgo in se končala s 15:12 v petem nizu, pete tekme.

Sladokusci odbojke so imeli včeraj kaj videti in če kaj, so verjetno potrebovali kakšno tableto za srce in vse možnosti infarkta.

To kar smo videli, je bilo preprosto noro. Koliko molitev, prošenj, želja in glasnega aplavza je šlo skozi naša usta in roke. Kolikokrat nam je zastal dih, kolikokrat smo se ustavili in rekli, da je dan, ko mora zmagat srce.

Borba. Zagnanost. Ko je izid preprost. Garanje.

Za temi fanti so ure treningov, garanja, odrekanja. Toliko ur so se borili in si zaslužili naslov prvaka.

Jokali smo vsi po spisku, kričanja ni bilo videt konca. Nekako se je vse zdelo tako zelo nerealno. A tako zelo zasluženo.

Zaploskali so zdaj že bivšim prvakom in nadaljevali čago, ki je trajala do zgodnjih jutranjih ur.

Čago, ki je bila polna smeha, pozitivne energije in predvsem čaga, ki je bila zanje. Za njihova izjemna, srčna srca, polna ljubezni, spoštovanja.

Ekipa, ki ima na vrhu izjemne ljudi, ki je vodila to barko v viharjih in mirnih vodah. A na koncu je roka ostala mirna. Napad odločen. Obramba do zadnje rane na kolenu.

Bilo je kot scenarij, ki ga ne bi mogli napisat najboljši scenaristi na svetu.

Bilo je res lepo. Ne znam drugače napisat, kot da je bilo res lepo. Kurja koža, kako leto življenja manj, adrenalin, solze in objemi. Pogledi miru.

Hvaležnost. Stisk rok. Fotografije in konfeti.

Mi smo šampioni in sanje, ki se uresničijo, če le dovolj garaš zanje.

Zdi se kot včeraj, ko sem dobila vabilo, da naj se po letih znova vrnem na odbojko, da mi res ne bo žal. Pa kak blog napiši.

Kako hitro je vse to šlo. Sodi, presenečenje z žogo, tekme za tekmo.

In kako se je tisto prvo tekmo oko ustavilo na eni posebni številki.

Takrat nisem poznala niti enega fanta na igrišču, samo njihovega trenerja, ki je vedno blestel in bil in bo zvezdnik svetovne odbojke, danes pa poznam vse.

A kar me vedno znova fascinira, da nikoli niso bila pomembna njihova imena, ampak grb in pogum.

Nekoč sem dejala, da bodo premagali veliki ACH ko bodo dovolj pogumni, da jih nihče ne bo mogel ustaviti. Ni se zgodil samo dan.

Zgodila se je sezona. Ki bo ostala zapisana z zlatimi črkami in ki bo ostala za zmeraj tista, ko je šlo vse narobe, pa je na koncu vendarle vse bilo prav.

Bilo mi je v čast, da sem lahko preživela z vami vsaj tri finalne tekme te pomladi in da vas lahko spremljam skozi ta ves čas.

Ogromno ste me naučili, od vas dobivam vrline, ki sem jih verjetno nekje izgubila in hvaležna sem vam, da ste nekoč stopili v dvorano, prijeli odbojkarsko žogo in ostali.

Iskrene čestitke čisto vsakemu in vsem skupaj za izjemen dosežek nepredstavljivih razsežnosti, hvala vsem sponzorjem, ki ste verjeli v te fante in jim pomagali k temu noro krasnemu uspehu.

Hvala vsem, ki ste mesto Maribor postavili znova na prestol slovenske moške odbojke in hvala, ker sem lahko z vami delila to veselje.

Ko sva ob nekaj čez 1h zjutraj hodila proti domu…sva se na neki točki pogledala in še zmeraj nisva mogla verjet kaj se je zgodilo.

A po treh urah spanja je bilo vse še bolj resnično.

Uživajte v teh neizmernih trenutkih, ker so samo vaši in dovolite si, da ste ponosni na vse kar ste dosegli.

Veliki ste in kjerkoli boste že nadaljevali svoje poti ne pozabite, da smo zmeraj nekje z vami.

Na parketu dvorane Tabor ali na drugem koncu sveta. Izjemni ste in zmeraj ste v mojem srcu.

Včeraj sem jokala ko dež, pa zdaj ko končujem sem tudi spet blizu tega.

Rada vas ima.

Hvaležna do konca življenja.

MalaMo. :*